SOČI Krasnà si, bistra hči planin, brdkà v prirodni si lepoti, ko ti prozornih globočin nevihte temne srd ne moti, krasnà si, hči planin! Tvoj tek je živ in je legák, ko hod deklet s planine; in jasna si ko gorski zrak, in glasna si, kot spev krepak planinske je mladine ‒ krasnà si, hči planin! Rad gledam ti v valove bodre, valove te zeleno-modre; temnà zelén planinskih trav in vedra višnjevost višav lepó se v njih je zlila; na rosah sinjega nebá, na rosah zelenih gorá lepoto to si pila ‒ krasnà si, hči planin!