hči (6.485)

Celjskih raste, naši bedi pa ni konca. Hermanova	hči	Barbara nosi krono ogarsko. DRUGI ŽID Njegov	A
graščinski BUDALO, njegov šribar JERCA, županova	hči	JAKA, lakaj GAŠPER, delavec MARKA, rihtni hlapec	A
Tulpenheimov prijatelj JAKA, župan MICKA, njegova	hči	ANŽÈ, Mickin ženin GLAŽEK, šribar * pisar	A
Koliko pa je star? LASZLO: Toliko kot tvoja	hči,	samo da je že zdaj močan kot bik.Včasih je čisto	A
ja. Ampak predstavljaj si, da to vidi moja	hči.	Umrla bi od strahu.	A
njegova žena PRIMOŽ ml., sin MAGDALENA,	hči	Matija KLOMBNER, meščan in protestantski	A
Ivan Čuren, drugi veljak Emilija, njegova	hči	Albin Lešnik, zasebnik Matija Stopar, trgovec	A
Katarina, njegova žena Karlina, njegova	hči	Anton Kotnik, uradnik Natakarica Hišna Prvo	A
kot turist), njegova žena Katarina, njegova	hči	Karlina, Emilija (prihajajo s planinskim cvetjem	A
bom molčala. Vi ste bili pri nas kakor domača	hči;	vrata so vam bila vedno odprta, miza vedno pogrnjena	A
OSEBE URH KANTE, žganjarnar, oče LENČKA, njegova	hči	TONA, njegova rejenka MARTIN, kmet, sosed FERJAN	A
zastrupil z žganjem, naj bo zastrupljena še	hči.	Saj je vseeno.	A
skoro hripavim glasom: Lenčka! Ali si moja	hči	ali nisi? LENČKA gre plašno proti njemu:	A
pogledava oba vsakemu v óči. URH mirno:	Hči,	ne togoti se.Verjamem, da je danes tako, in	A
POŠTAR ŽUPAN ANKA, županova	hči	JERMANOVA MATI KALANDER, kovač	A
posestnik na Drénovem ANA, njegova	hči	MARTA, njegova sestra IVAN DOLINAR	A
posestnik in gostilničar ALMA, njegova	hči	KOŽELJ, inženir JUSTIN, učitelj	A
HANA, njegova žena FRANCKA, njuna	hči	PEPČEK dvanajstleten, FRANCELJ desetleten	A
in ko bi začasa ne bil umrl, bi bila njegova	hči	danes bosa in naga. ŽUPNIK se nasloni, z	A
sobo, sva stala na temle prostoru jaz in vaša	hči.	Ko bi bili prišli za minuto pozneje, bi me ne	A
BREŽAN VRANČIČEVKA IVANKA, njena	hči	VERNIK, Mlakarjev pisar Agitatorja	A
V r a n č i č e v k a in I v a n k a, njena	hči	MAKOVKA: To je lepó, gospá Vrančičeva, da	A
MONTAGUE Grofica CAPULET JULIJA, Capuletova	hči	DOJKA Julije Veronski meščanje, gostje	A
Bere zapisnik. ”Signor Martino, gospá in	hči;	grof Anselm in dražestne njegove sestre; vdova	A
po večernici? LORENZO Utegnem zdaj takoj,	hči	moja resna.- Grof dovolite, da ostaneva samá	A
blagorodje, dovolite, je moja nečakinja ... takorekoč	hči	mojega svaka.Že od zgodnje mladosti je pri meni	A
DESENIČAR hrvatski plemenitaš VERONIKA njegova	hči	TETA Veronikina SOTEŠČAN vitez na dvoru	A
Prejšnji. Veronika DESENIČAR Evo, tu prihaja moja	hči.	‒ Glej, Veronika, gospod mladi grof Celjski,	A
plemenita, ki jo ima tu v hiši in ki gori zanjo:	hči	gospodarja z Desenic. Hrvatski mali plemenitaši	A
Modruš, kjer niso mislili, da more Frankopanova	hči	priti plemenitemu soprogu v oblast, ki bode	A
lati veselega zanj poročila, da je njegova	hči	grofica Celjska.In bratranec Janko še tega ne	A
moliti za vas, ljubiti vas bolj, nego je katera	hči	kdaj rodnega očeta ljubila, samo njemu odpustite	A
nobena pritepenka, gospod grof. Plemenite krvi	hči	sem, poštenjak in plemenitaš mi je oče, in nisem	A
služabniki pri durih PREDSEDNIK SODIŠČA Veronika,	hči	plemenitaša vlastelina v Desenicah, tam rojena	A
sosedove krave na paši? Vi ste bili poštarjeva	hči.	Deset let stara ste bila, bele čeveljčke ste	A
bolj srce gorí, Užgala ga njemu je žídovska	hči.	In pámet objéla mu vinska je moč, Továriše vzéla	A
Ej, spoznám jo! ‒ tam iz nizke koče: Ribičeva	hči	je tam ob reki, Znana mi po lici in obleki.	A
bregu tira; Čolnič tira, hčerko svojo gleda:	Hči	v naróčji spí mu danes bléda ... Pa čim bliže	A
tam gradič bel, stojí; Moží se lépa grajska	hči.	Kar róžica med cveti je, Nevesta med dekléti	A
Pa ôna v njega vprè očí, Pa tiho reče grajska	hči:	»Bog sám, Bog sám nad nama vé, ‒ A nékaj mi	A
snéli so ž njé ... Bogínja ti žíva si krasna, Ne	hči	iz ponílske zemljé! Lasjé ji vihrajo na vetru	A
te smrtno ne rani! Umrl je mlinar in njega	hči	‒ ‒ pod zemljo spi ob očetovi strani. Njo, ki	A
poljá, vasi; potihoma odpri mi dver, županja	hči!	Ah, skrivoma, polagoma, potihoma v srce prišla	A
do belega doma? Gotovo si lepa gozdarjeva	hči,	o kteri vse ljudstvo okrog govori, da večer	A
stran 213 . \/ Ah, to si lagala, gozdarjeva	hči,	ko to si očetu dejala! »No, če bleda bi nunica	A
sprehajajo, po ljubih se ozirajo. Rodú Abrahamóvga	hči	pa dan na dan doma sedi, le malokdej gre med	A
tak vera moja me uči, al ljubiš me; judovska	hči?	” Odtegne bele mu roké, v oči ji stopijo solzé	A
Bog vsmíli se!” zdihuje; “O káj ti je, o ljuba	hči!	”‒ jo srčno objemúje. “O mati, mati! preč je	A
“Usmiljen Bog, pomagaj tí!	Hči,	očenaš molive! Vse dobro je, kar Bog stori.	A
‒ “Na Ogrskem, pomisli,	hči!	nezvest tvoj morebiti, de pravo vero zdaj tají	A
rade dekleta mladé; posebno pa Micka, županova	hči,	pogosto vanjga obrača oči. Od čistegá godec	A
kancelir vsak dan? Priljudna in lepa je njega	hči;	al ona zvestó za godca gori. Bil vel′ki šmaren	A
gradu velíke gostí, bila omožila je mlajša se	hči.	Prišel je bil v grad marsiktéri svat, iz mesta	A
Tam bóg′nje vežo Staroslav in lepa njegova	hči	odpira in zaklepa. Hči Bogomila, lepa ko devica	A
hči odpira in zaklepa. . / . / stran 158 . /	Hči	Bogomila, lepa ko devica, sloveča Hero je bila	A
turški dve sablji, z adjunktom šepeče sodnikova	hči,	kapelan pridrvi v konfertablji. I jaz sem med	A
stenami, v parole zvočnikov meša svoj glas: »Ljuba	hči!	Grozdje zori, pridi ga brat!«	A
na perutih angel nežni, otrok njegov, edina	hči!	A Jefte, glej, je mrtvobled, iz lic je proč	A
ki kriv brezmejnega je zlega! Umreti moraš,	hči,	umreti v življenja polnem, lepem cveti: prisegel	A
. / stran 67 . / SOČI Krasnà si, bistra	hči	planin, brdkà v prirodni si lepoti, ko ti prozornih	A
globočin nevihte temne srd ne moti, krasnà si,	hči	planin! Tvoj tek je živ in je legák, ko hod	A
spev krepak planinske je mladine ‒ krasnà si,	hči	planin! Rad gledam ti v valove bodre, valove	A
zelenih gorá lepoto to si pila ‒ krasnà si,	hči	planin! Ti meni si predraga znanka!	A
a še kot solza ‒ krasna! Krasnà si, bistra	hči	planin, brdkà v prirodni si lepoti, ko ti prozornih	A
Odbije ura polnoči, po starem gradu vse že spi,	hči	knezova le še ne spi, pri njej še svetla luč	A
hoda.« Oj, mam′ca, kaj vas vprašam, kje vaša	hči	leži? »Ti smrkav′c, kaj boš vprašal, tam gori	A
Bil je čisto osamljen in zapuščen.	Hči	in zet ga nista obiskala ves čas niti enkrat	A
mater in otroka. »There (v narečju thi namesto	hči)	ne pustim nikamor,« se je zadrla mati.»Poklicali	A
ima sinove preskrbljene, najmlajši otrok pa,	hči	edinka, mu ne daje mirno spati že od božiča	A
glavi starega D. čmrlji, ki jih prežene samo	hči,	če hoče.« »Saj sem vedela!« je pripomnila žena	A
prsi mu planejo, če treba, v vrisk in petje.	Hči	Tona mu krčmari.Vozniki se ustavljajo, kmetje	A
Tona!«	Hči	priteče okoli ogla: »Dober večer, Čelhar	A
spominja, človek bi pa z babami norel.« Ali je to	hči?	Ali je rajnka žena? -	A
osle in pojoč: Tona melona, Cuckova	hči,	nobenega fanta ne dobi.	A
vdovstva! Ne samo slutnjo, tu imaš gotovost:	hči	je nastopila dediščino po rajnici. Tona	A
Štajerskega plavolasa gospa, ki je bila njegova	hči	in je bila zdaj ona gospodinja v stanovanju	A
vendar odnesli v zaboju in je šla tudi njegova	hči	za njim.Hudobna tista hči.	A
šla tudi njegova hči za njim. Hudobna tista	hči.	Vse je prodala in pustila dobri Mici samo posteljo	A
pripovedi, ne rečem, da niso. A jaz ne bom nikoli	hči	očeta, ki mu je banka falirala, niti gospodična	A
da bi prišla za mano, jokala bi, ker bi njena	hči	hotela oditi v tuj kraj.Tudi tebi ne bi bilo	A
lahkotni gib svojih rok. »Še to!« je vzkliknila	hči,	a stari se je sam pri sebi hahljal in nerodno	A
vsi trije, in vsi trije našobljeni, žena in	hči	in sin, a se ni ozrl.Hitro je stopil s praga	A
Njena sta. A	hči	naj bi še bila, ker je baba.Za poba mi gre.	A
večer, okamenela in nema, tako čudno stroga, da	hči	in sin nista odprla ust. Naposled jih je le	A
Ne utegneš?	Hči	nima časa za svojo bolno mater!Kaj, ste slišali	A
ga je s hreščečim glasom prekinila starejša	hči,	rdečelasa Rozica, ki je z maslenim rogljičkom	A
gotovo dobila živčni napad, ko bo to zvedela;	hči	je zbežala s centurionom milice in zdaj pošilja	A
hiša.483 . \/ Pettaroseva žena Angela je bila	hči	tovarniškega delavca in predmestne perice.Njena	A
iz Vrsnega ji poje njen pesnik: - Krasná si	hči	planin. In kakor enkrat, zveni tudi	A
razočarali tudi njega; niso in niso hoteli priti.	Hči	mu je lepo ušla z nekim Lahom in se niti ne	A
preglasno vrgla v pripovedovanje. »Najstarejša	hči,	Nanca, je do dvaindvajsetega leta hodila na	A
mu je mati odločno povedala, da bo bajtarska	hči	lahko prišla v hišo šele po njeni smrti.In res	A
»Kakšen lažnjivec, kakšen slepar. Njegova	hči	sem, nemara tega sploh povedal ni, da ima kaj	A
ki je s temi besedami pokazala, da je prava	hči	svoje matere. Lužnica ni pričakovala	A
v Egipt!« »Prav imate!« je takoj pritrdila	hči.	»Tega tudi doma ne manjka!«	A
zganila, kakor bi hotela še nekaj reči, toda	hči	je tako sunkovito in ukazujoče trznila z roko	A
profesor, »je bila po mnenju nekaterih učenjakov	hči	Zevsa in sestre Usode, po mnenju drugih pa hči	A
hči Zevsa in sestre Usode, po mnenju drugih pa	hči	Oceana in sestra treh Park. Upodabljali so jo	A
njegova žena (65 let ) NANČIKA, najmlajša	hči	(19 let ) BORIS, vnuk (13 let )	A
politkomisar (35 let ) TILDICA, njena edina	hči	(25 let ) DRAGIČ, mlajši sin, partizanski kurir	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani