hči (401-500)

obraz, a hipoma je zopet bled kakor sveča.	Hči	je Ernesta Malca!Ta misel mu kakor blisk prešine	A
obdajal z romantičnim svitom, ta stvarca je	hči	človeka, edinega človeka, ki ga je Bogomir na	A
je tudi, da je skoraj ljubiti ne sme, ker je	hči	človeka, ki je nekdaj pokončal vso srečo očetu	A
jo zopet videl in zvedel, kdo je! In zdaj je	hči	sovražnika njegovega!Pozabiti jo mora!	A
Anton Babo. Z njim pa je prišla tudi prekrasna	hči,	grofica Lina.Grof Anton je bil zastopnik starega	A
Upam, da bo tudi vam po godu. Dobre hiše je	hči!	« »Prav tako!	A
škofovska milost,« odgovori grof vdano, »tudi moja	hči	si ni hotela kratiti sreče današnjega dne!«	A
vihtel modri robec po zraku. Tedaj je prihitela	hči	Meta v sobo. »Tu sem, ata!«	A
Zopet se je smejal, da bi ga ne zapustil pogum.	Hči	sede tik njega na stol. »Tako je prav!	A
vedela, kaj mi imate tu pripovedovati,« odgovori	hči	trpko.»Vi me hočete prodati, a jaz se prodati	A
Z njo po svetu širokem!« Ko	hči	ničesar ne odgovori, dostavi še: »Pri tem je	A
stran 146 . / narjev? V tem sem premalo vaša	hči,	ata!Naj si obdrži oboje, denar in sive lase	A
niso napravile. »Ne morem in nočem!« odgovori	hči	ostro. Zbadljivo pa še pristavi: »Zdi se mi	A
Moj Bog, čemu mi vse to pripovedujete?« vpraša	hči	nestrpljivo. »Čemu?	A
Lesovéj!« . / . / stran 159 . / »A jaz sem	hči	grofa iz Soteske!« dejala je nato ona skoraj	A
morala sklepati, da je radoveden, česa tu išče	hči	grofa soteškega. »K opravku torej!« spregovori	A
nisi povedala!« oglasita se grof in njegova	hči.	Dasi sta že vse obilokrat čula, vendar nista	A
Amaliji blagega spomina. Vzorno bitje je bila ta	hči	visokega vladarja; v prsih pa je nosila vroče	A
drugače, vse drugače!« »Zdaj je dognano!« reče	hči	zamolklo, »in drugega mi ne ostaja nego pusto	A
živel veličastni Friderik Avgust in preblaga mu	hči	Kornelija Amalija.Dan za dnevom je čul eno in	A
ocenjevati ne znam. Sedaj pa sem tvoja pokorna	hči	ter ti želim srečen pot za večno!« Hotela	A
Khallanin, tudi Khallainin, rojena na Suhi kot druga	hči	ondotnega kmetovalca Volka Wulffinga. V mali	A
kakor druga pozneje sem izvedel, da je bila ‒	hči	dobrega gruntarja v Selški dolini in da jo je	A
svetemu evangeliju in od tedaj ni bila več moja	hči.	Vrgla sem jo iz svojega srca, kakor se vrže plevel	A
Ustrašila se je krvavih grajskih hlapcev ‒ moja	hči	ni več.Ne govorite mi o Barbari!«	A
pričal, da je bila Agata Schwarzkobler zakonska	hči	očeta Janeza in matere Neže in da je bila po	A
ostalo po materi, tako da je živela, kakor živi	hči,	ki se je rodila pri hiši. Agata Schwarzkobler	A
pogreba. Sedaj še živita obe materi in Suzana,	hči	Jurija, ter jaz, Georgius Postumus, sin Izidorja	A
Tu se je napel obraz Čudetu. »Moja	hči!	K tebi?«	A
plula dalje. Na strehi pa sta sedela oče in	hči.	Starec je govoril sam s seboj.	A
Stara mati in gospodinja sta spali pod streho,	hči	pa je za sedaj imela svoje trdo ležišče v čumnati	A
/ Ko odpró vrata, stoji pred njimi domača	hči	in nje bledo lice priča o bolesti in grozi,	A
lini. mNa mraz so ga prinesli, mati,l odgovori	hči	zamolklo, min sedaj umre, če ga pustimo na mrazu	A
Imam devet vnukov. Najmlajša	hči	se je poročila pred petimi leti.« »Hm,« je dejal	A
»Saj že vem,« je Majnhalm prikimal. »Edina	hči	je in oče grof Majnhart bi ga maral za zeta	A
se boji.« Ko so pojužinali, je najstarejša	hči	Živka potožila: »Nekaj moram povedati.« »Kaj	A
maščeval.« »Pa še se grdavž ni dal odgnati,« je	hči	dalje pravila že med smehom.»Morda bi se bila	A
inako se ji je storilo, češ, še malo, pa se ti	hči	izpelje iz gnezda.Ali ljubezen je bila večja	A
pogodil za odkupnino.« Stojana se je zganila,	hči	je še huje zardela in hitro prebledela. Odkupnina	A
smehljala. »In da se nič ne bi razdrlo ‒!« je	hči	Živka želela. »Tako bodi ‒!« se je zahvaljeval	A
ubogih naselij. »Očeta ni doma,« je Trlepova	hči	Ljuba povedala Hotimiru. »Počakaj, saj pridejo	A
Krištofa Planino in Mihaela. Pomagala ji je	hči	Jelena, osemnajst let stara, prav čedna in kakor	A
mogočni gospod grof in njegova plemenita in lepa	hči	grofična Zofija prihajata v goste in da sta	A
Urhom vstopila Oton grof Ostrovrhar in njegova	hči	Zofija. »Oh, ali je mogoče?« se je Zofija, dobrih	A
!« »Nič ne marajte,« ga je	hči	mirila, »zadosti ste krepelili Ogre; še drugi	A
in jokala, jokala. Ni vedel, kaj bi še rekel,	hči	se mu je močno smilila.V mislih je klel opravljive	A
Hiša, glejte, se mi kar v nič zdrobi, če se	hči	brž brž ne omoži.« »Potrpita, ali pa	A
kakor je ... Tista mlada, ki zdaj šiva, je najina	hči.	Kadar se mi kaj razpotegne, kar k njej stopim	A
Matilda se ni več smejala. Osirotela	hči	je začudeno in skoraj jezno pogledovala ginjenega	A
saj je dekle izšolano in čedno. Ali žena in	hči	sta tako dolgo tiščali vanj, da je omahnila	A
Pismo sem!« je trdo in polglasno ukazala drhteča	hči.	»Počasi, le počasi.	A
jo razvajaš in neguješ, kakor bi bila najina	hči	iz bogve kako imenitne hiše!« »Kaj bi si reva	A
bi rajši videl, da bi se morala najina edina	hči	sramovati pred svojimi vrstnicami in znanci	A
tu!« »Če pa oče želijo tja ‒?« je ugovarjala	hči.	»In kaj bi bilo s tvojo službo, a?	A
pregovoriti, da bi zapustila vse in šla ž njim.	Hči	bi se bila vdala, če bi je ne bila začela spet	A
Prisili ga!« »Zakaj neki?« se je smejala	hči.	»Ali ne misliš nič nase?	A
glej, da dobiš drugo in jo pametno primeš!«	Hči	je trudno zamahnila z roko in je sklonila glavo	A
Grumlovu pri Rádohovi vasi. »Prečastiti, grajska	hči	se ne sme primerjati tlačanski deklini!« ga	A
Vendar se je nekoliko zamislil. Zakaj se mu	hči	tako brani ženina? Tudi Šumbrežanu so misli	A
zelnika je pritekla Maruša, najstarejša Rádohova	hči,	in si gredoč spustila krilo, ki si ga je med	A
je zasanjala milo srce mlade sreče. Ančka je	hči	edinka mogočnega svobodnjaka, vsa velika domačija	A
pusti na domačiji.« »In če se omoži grajska	hči,	ji moramo doto zbrati in dati mi!« tožijo še	A
grad nam krade, ker mu ne branimo; zraste nam	hči,	graščak si z njo pase greh, nič mu na zoper	A
lastnimi rokami služil kruha, zakaj njegova	hči	ne bi smela v zakon s komerkoli?In zakaj se	A
gledal svojega ujetnika. »Mati je bila Lucija,	hči	vašega tlačana Ščitnika!« je deseti brat naposled	A
. / »Ti, Štepič, pa zahvali Boga, da ti je	hči	ozdravela in da si ji dobil takega moža,« je	A
samošno in pohlevno kakor vijolica v meji mi naj	hči	ne živi.« Janez je kar požiral Radohove besede	A
cesti je Minka, nekaj čezdvajsetletna Trlepova	hči,	v zelniku plela in tiho pela. Po cesti je počasi	A
bi zgodil še en čudež, zakaj pa ne bi mogla	hči	iz starega rodu mogočnih svobodnjakov Trlepov	A
stranskih vrat je zdajci prišla mlada krčmarjeva	hči	Agata, ki ji je bilo streči žejne goste, in	A
Dolenjskem in kako lepo je bilo danes v stolnici. »	Hči	mi kar pozabiti ne more čudovitega Gallusa!	A
nejevoljen začudil hčerini druščini. »Prodaja,« je	hči	trenila po judu.»Izbrala sem si nekaj stvari	A
da bi bolje slišale ženinove svate. Oče in	hči	sta ostala sama. »Še malo, Ančka, pa ne boš	A
Glej, Ludvik, če bi se primerilo, da bi te moja	hči	Kristina ne hotela vzeti v zakon, je ne bom	A
govoril, ni nič vedela. Vsi trije, oče, mati in	hči,	se zapro v sobico in stari Teodor vpraša hčer	A
veliko ljudi, med katerimi je bila tudi Teodorova	hči.	Obsodba pa je bila taka:	A
se spokoril, preden umrje.« Tudi Teodorova	hči	Kristina je šla k smrti obsojenega Svetina obiskat	A
precej odvlečejo v ječo. Kristina, Teodorova	hči,	je precej, ko so Bodina odpeljali, tekla v Svetinovo	A
je Zvezdo imel za sužnjo, in ni mislil, da je	hči	tako veljavnega moža.Vse na vrh jo je pa še	A
dvignila trepalnice. »Ha, si otročja, brhka	hči	Tršatega Tura.Kako ti pa pravijo?«	A
Povem pa naprej, da je Sinjeoka Kodrolaska,	hči	Brkatega Soma in Skalne Zvezde, odslej naprej	A
kolišču sta pa sami sedeli mati Bela Ovca in brhka	hči	Jezerna Roža.Predli sta.	A
Mrko je pogledal Jezerno. Mati in	hči	sta koj uganili, da sta se oče in brat pogovarjala	A
pripeljal tudi svojo prvo ženo, Graharato Kotorno,	hči	uglednega glavarja Dolgogrivega Zobra.Z Zobrovci	A
Je bila pač za vedno užaljene Skalne Zvezde	hči.	Pred ujedavo Redkozobo Ščuko, ki bi bila njo	A
je videl, da stoji pred njim Zorna Kalina,	hči	njegovega hlapca Pegastega Risa. »Daj mi piti	A
Ostrorogega Jelena sin, ona pa hlapca, Pegastega Risa	hči.	Sedaj pa ‒. Zorna Kalina je lepa, da nobeno	A
ubijal glavo. Naj bo katera koli hoče, da le ni	hči	Košate Jelke.Le počemu dvomi Presukani, če jo	A
Tudi njegov lastni sin ne. Najmanj pa	hči	njegovega hlapca, Pegastega Risa. Kalina je	A
Donašala je pa jedi njegova pravkar dorasla	hči,	Zlata Perunika, kaj prikupna mladenka, čeprav	A
Lisjak iz trme vzel za prvo ženo Košate Jelke	hči,	Pisano Tulpo.Naj ga mar ubije!	A
kakor vse kaže, Zlata Perunika, Vitorogega Ovna	hči.	Še govorita naj čim manj med sabo.«	A
ženska rodila, kakor vas ima vajina mati in moja	hči	‒ Jezerna Roža.« »Tudi jaz jih hočem imeti toliko	A
poleg tebe, Kalina?« Hlapca Pegastega Risa	hči	je najprej malo pomolčala, nato pa komaj slišno	A
dnu pristajnega mosta Košata Jelka in njena	hči,	Pisana Tulpa.Prijazno sta ga pozdravili in ga	A
pustiti samim sebi. Najbolj ga je skrbela lastna	hči,	Zorna Kalina.Zavoljo Presukanega Lisjaka, ki	A
Ni bilo posebno hudo. Oče in	hči	sta se spogledala, kakor se doslej nista še	A
drug. Ker ona, svobodna Pelikanka, in Zorna,	hči	hlapca, bi se kar ne mogli prenesti. Presukanemu	A
gospodarica Čopasta Priba se je ustrašila, ko ji je	hči	povedala, da Srnjak odhaja.Ni ga pustila prej	A
gova žena Pisana Tulpa, oblastne Košate Jelke	hči	in skozi zobe siknila: »Ti ‒!« »Proč!« Lisjak	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani