V tej boli tožna in počasna, ogromna solza se mi zdiš, a še kot solza ‒ krasna! Krasnà si, bistra hči planin, brdkà v prirodni si lepoti, ko ti prozornih globočin nevihte divje srd ne moti! Pa oh, siroti tebi žuga vihar grozán, vihar strašán; prihrúmel z gorskega bo juga, divjal čez plodno bo raván, ki tvoja jo napaja struga ‒ gorjé, da daleč ni ta dan!