»Nič psov se, prelepa devojka, ne boj, in dovoliš, da grem tja do ceste s teboj, do cesarske, do belega doma? Gotovo si lepa gozdarjeva hči, o kteri vse ljudstvo okrog govori, da večer vsak h kapelici roma?« Ni vedela ona ni kaj ni kako in molče mu podala je belo rokó in besedo poslušala sladko; a ko se na cesti tam ločil je, oj to se lepo priporočil je in obljubil ji priti čez kratko.