hči (601-700)

ako se ji je zljubilo, pa samo, odkar je bila	hči	Franica toliko dorasla, da je imela vse gospodinjstvo	A
kosilo. Mati si je posebej kuhala kavo; oče in	hči	sta navadno rajša kosila krepke jedi z družino	A
potem Franica pride. Med kosilom, katerega je	hči	prav malo in prav posiljeno pokušala, ni oče	A
Oče zaklene duri odznotraj.	Hči	sedi na klopi, bleda, z povešenimi očmi, z rokama	A
Smrekar mora svoje vprašanje ponoviti, preden	hči	jokaje s slabim glasom odgovori: »Moj	A
»Moli mi deset božjih zapovedi!«	Hči	začne božje zapovedi praviti, ali pride komaj	A
In me slepiš! Jaz menim, da si dobra, pametna	hči,	a ti za menoj natihoma zveze sklepaš z beračem	A
pečala ž njim, da ž njim tudi govorila ne boš!«	Hči	se hoče okleniti očetovih kolen, ali on odstopi	A
pod oknom tiste izbice, v kateri je njegova	hči	spavala. »Pojdi sem, stara,« migne svoji	A
XVIII Ko materino upanje, da bo s časom	hči	zopet vesela in živahna, od dne do dne se ni	A
« Oče je govoril prijazno in nekako mehko,	hči	se ni mogla ustavljati, pokimala je in šla gor	A
hočeš!« nagovarja mati. »Precej grem,« odgovori	hči.	»Tale rdeča ruta ti dobro pristoji.	A
že; nič se ne boj, saj je ženska in materina	hči.	Prav je, da zdaj manj govori.	A
seboj z glavo zmajevali, oče je dejal, da se je	hči	vdala, da bo zopet kmalu vesela, mati pak se	A
tako se je starka tolažila, četudi se ji je	hči	v srce smilila in je prav pogosto jezično govorila	A
divji in jezen zaradi sramote, katero mu je	hči	pred svetom naredila, ker je za trdno mislil	A
govoril od tega trenutka, kar je zvedel, da je	hči	v mestu.Poprej je bil dva dni ves žalosten,	A
bodo mežikali in dejali: to je tisti ki mu je	hči	izpred poroke ubežala!In če se stari možje na	A
Jaz sem bil! Ona naj bi bila	hči.	Zakaj ne sluša?	A
sem oče bil, bil zmerom; a ona ta dan ni bila	hči.	Nikdar in nikamor je ne grem iskat!«	A
Danes sedita obe, vsaka pri svojem oknu,	hči	šivaje, a mati ima že več minut posel s tem	A
nekoliko rejenem obrazu delale dovoljne globelce.	Hči	je materino zamišljenost porabila, da je zvedavo	A
vpraša naposled mati s pomenljivim nasmehom.	Hči	pogleda od dela in vpraša po malem hipcu: »Kaj	A
France, da za vrati stoji lepa Mica, krčmarjeva	hči,	rdeča v lice ko rak, in da mu silno miga in	A
oče ter dene črno, ubito svetilnico na mizo.	Hči	ni mogla odgovoriti.Skoraj gotovo se ji je zdelo	A
vprašal je stari dalje. »Ah, ni ga ne,« odgovori	hči,	»in ravno zavoljo tega me skrbi.« »Nič ne maraj	A
nabijati, preden se na vratih prikaže krčmarjeva	hči	z brlečo lučjo v roki, vsa prepadena in uplašena	A
dom. Pred smrtjo njegovo pak se mu je dala	hči	Rezka preprositi, da se je možila in vzela Godeževega	A
namenil, a vtem je prisedel k Boletu. »To je moja	hči	Milica,« predstavljal je graščak. Gospod Anton	A
večerji je gospodar zgodaj odšel spat, mati in	hči	pa sta ostali zopet sami. To priliko je porabila	A
pisanih pod materinim nadzorstvom. Boleški se je	hči	smilila, in morebiti so nanjo tudi vplivali	A
Hrast,« povzame sodnik, »meni ni všeč, da moja	hči	deklamuje tu v čitalnici.Vam lahko govorim o	A
prosim tja ‒ in ravno tedaj je moja starejša	hči	Milica pela v naši čitalnici in ‒ jaz nisem	A
seboj in doma je ostala guvernanta in mlajša	hči	Boletova, katera je pa najrajši igrala se pri	A
še vedno vsakdanja skušnja. Žena, sin Luka in	hči	Anka ‒ vsi so bili dobri in pošteni ljudje in	A
nihče. Ančka je bila v hiši vse zaeno: domača	hči,	dekla, rejenka in točajka. »Novega sodnika	A
ni bilo niti sledu in obe Kolarjevi, žena in	hči	zadnjega njegovega soseda, prišli sta počasi	A
menil je zdravnik in potegnil rameni kvišku.	Hči	je na glas zajokala, sin Anton pa ni izpremenil	A
čepela na klopi pri peči, pa jokala ni več; edino	hči	je še časih zaihtela.Mati je sosedu Češku pošepetala	A
molče odmajal z glavo. »Ta je baba,« zinila je	hči.	»No pa ‒ Mrtinkovec?«	A
« »Uh-uh-uh!« ‒ zatulil je bolnik na glas.	Hči	Micka je stopila v sobo in skoro za njo še drugi	A
l, le čakaj ‒ gospodar, potem sin njegov in	hči	in ena teta.Sedaj pa še enega tujca vidim časi	A
ranjen. »Ali ga ne bo dol?« vprašala je mlajša	hči.	»Pravi, da je bolan in ne bo jedel!« reče mati	A
mladim je takoj priljubljen, dekli in domača	hči	ga pestujejo in gug ljejo, Janezku se smili	A
pred nekaj leti in kmalu za njo njena edina	hči	in da se je te mož vnovič oženil, tako da je	A
stiskanja obeh pesti. Domov prišedšemu, prinese	hči	zajtrk, ali on je odrinil skledo od sebe. »Kaj	A
premišljeval. Zanj je bilo pač vseeno, če je	hči	pri njem ali ne. On je ves dan zunaj na dnini	A
dedičem. Rekel je, da je to njegova nezakonska	hči.	O materi njeni ni bilo govora; povedal je le	A
»Ta čudni slučaj! Omahnetova Jerica je bila	hči	Tomaževa in Metka je vnukinja njegova ‒ tega	A
katera ne sme nikoli mirovati! Duša je neumrjoča	hči	večnosti, a život je minljivi sin časa.« V tem	A
dostojnosti. Tista gospa je porojena Ljubljančanka,	hči	nižjega uradnika; bila je nekdaj lepa in je	A
sebe in razvajeno ženo; sedaj je prispela še	hči	z majhnim detetom, da vsi dele hudo siromaštvo	A
gospodov in zavist manj imovitih vrstnic. Mati in	hči	sta pregovorili tvorničarja, da je prodal svojo	A
telesne moči. Vendar mora sam rediti vse Mati in	hči	še toliko ne znata gospodinjiti, da bi detetu	A
katero je Ljudmila s seboj prinesla; toda mati in	hči	ne vesta, kako se pišče oskube in speče.Stari	A
prav smelo. Samorad se prikloni, toda mati in	hči	se delata, kakor da ga nista opazili. Samorad	A
temeljiteje, je pripeljala s seboj hčer in sina.	Hči	je imela živce primerne svoji dobi štiriindvajsetih	A
mati z njim radovala, gledajoč, kako pleza nje	hči	na Veliki Triglav. Vse je bilo v redu in dogovorjeno	A
kakor oče sinu. Tedaj je pristopila starejša	hči.	Solze so ji zaiskrile v očeh, krčevito me je	A
zetu, možu mlajše hčere, dočim je bila starejša	hči	že dve leti v Trstu omožena.Od starega gospoda	A
otroku ne vtepe nobena šola, nobena šiba. Vest,	hči	vere, je tista nikdar speča opominjalka, ki	A
z njo, od danes naprej tudi ona ni več moja	hči.	« »O Bog, kaj bodo pa fantje rekli, posebno Tone	A
tako dolgčas nam bo,« je zaprosila najmlajša	hči,	Milka, ki jo je oče najbolj ljubil. »Nikoli	A
razodeval, da je marsikaj skusila in doživela.	Hči	bajtarja, ki je imel kruha komaj zase, kaj šele	A
meni tudi,« je izjecljal. Nenadoma se mu je	hči	neznansko zasmilila.Morda nikoli več ne bo videl	A
sami doma ne bo predolg čas. Zalika je bila	hči	Serajnikovega soseda Mikla. Miklovo posestvo	A
namen. V zadnjih letih se je bila Tresoglavova	hči	Almira lepo razvila.Dekletu je kaj dobro ugajalo	A
in preslepilo. Tuja snaha bi prišla v hišo,	hči	nekrščanskega očeta.A nato gorje stari materi	A
za veliko srečo, da se sme imenovati njegova	hči;	starčku pa se zasvetijo pri tem od same radosti	A
Obljubil sem mu, da postane njegova Zalika moja	hči,	to je žena mojega Mirka. Po tej obljubi	A
potolažila. Dolgo sta se pogovarjala oče in	hči.	Sklenila sta, da gre Tresoglav drugo jutro v	A
pustivši mene in druge brez pomoči na mestu.«	Hči	izpere očetu rano in mu jo obveže s krilom svoje	A
To je kos ženskega krila. Moja	hči	Almira je v onem nepristopnem taboru. Slišala	A
Almira do njega. Dolgo sta se pogovarjala oče in	hči.	Naposled je še pristavila deklica:	A
Zaslužil si ga. Tvoja	hči	Almira pa dobi svojega ženina Mirka in kogar	A
Usmili se me! Jaz sem Almira,	hči	Tresoglava.« Poveljnik pa ji je odgovoril	A
velikem Serajnikovem domu, in Almira, bogata	hči	Tresoglavova. Odkar je sivolasi oče	A
Zora, spoštovala vas bo in rada imela kakor	hči	svojo mater.Vi boste gospodinjili, kakor in	A
zeta imate, da si boljšega ne morete želeti, ne	hči	vaša boljšega moža.Vrl mladenič je Radovan,	A
delom svojih rok je živila mater in sebe ‒ dobra	hči!	Rada sta se imela, tako rada.	A
prestrašena in da tudi očeta tako strašiš?« »Vaša	hči	se je izgubila, oče!« »Izgubila! Bog ne daj	A
moram vse, oče, predolgo že sem molčala. Vaša	hči	je šla ‒ z Edvinom je šla, bogve kam!« Kakor	A
strela so zadele te besede ubogega moža. »Moja	hči	‒ z Edvinom!‒ Ali veš, kaj govoriš, nesrečno	A
na pomoč svojega očeta! Kje si bila ti, moja	hči,	da nisi slišala njenega vpitja?Kako je bilo	A
stran 195 . / Osrči se, vrni se, nesrečna	hči,	stopi pred obličje očetu kakor Magdalena Zveličarju	A
je v smrtnih težavah vila uboga, izgubljena	hči	nesrečnega, smrtno užaljenega očeta, ki ni odpustil	A
naročje? Jaz si ne morem misliti, da bi bila	hči	takega očeta ‒ navadno dekle!« Te besede je	A
soseda, in razodeti mu vse, da jaz sam sem kriv;	hči	njegova je nedolžna, da jo sme zopet stisniti	A
prošnja ‒ pojdi, povej mu ‒ umirajočemu gre vera ‒	hči	njegova je nedolžna kakor angel nebeški. Odpusti	A
družino; ali je to vsa vaša družina? Kje je vaša	hči,	kje je vaša prvorojena?Grešila je, zapustila	A
zopet besedo: »Tu sedite in čakate mirno; uboga	hči	pa morebiti daleč od tod sama, zapuščena žaluje	A
prišlo na misel; saj še ne veste, kje je vaša	hči,	pa bi vedeli, kako se ji godi!Morebiti pa se	A
krivo vas sodim; povejte mi torej, kje je vaša	hči?	‒ Vi molčite; vi ne veste, kje je.	A
kje je. Vi ne veste, jaz pa vem, kje je vaša	hči!	« Led je bil prebit.	A
Mirodolski plane kvišku. »Vi veste, kje je moja	hči?	« zavpije.»O ne šalite se s starim, nesrečnim	A
mu kapale na lica; »poglejte jo, to je moja	hči;	izgubljena je bila, ali zdaj je najdena; prišla	A
upate reči mi v lice, da je ta deklica vaša	hči?	Saj poznamo take stvari!«	A
tudi nisem rekel,« pravi mirno, »da je moja	hči,	ali služabnica moja je, in več ko to.«	A
Svojo hčer ste - prodali.« »Rosana ni moja	hči.	« »Kaj pravite?«	A
»Kaj pravite?« »Ne moja ne tvoje matere	hči.	« »Rosana ni moja sestra, pravite?«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani