veter (801-900)

je odprl okno. Noč je bila topla in svetla,	veter	je pošumeval v kostanjih, globoko v dolini je	A
Stopil je k oknu.	Veter	je stresal črne kostanje, veja je bíla ob vejo	A
kostanjih je vztrepetalo, zapihal je hladen	veter,	do srca me je zazeblo. ”Ozrite se na levo	A
vse doline šentflorjanske, kakor nenaden vroč	veter,	ki oznanja hudo uro.Edini dacar je občutil v	A
brezdanji jarek, vse zlohotne sumnje v bežni	veter!	... Praznik vseobčega oproščenja praznujmo, poklonimo	A
Nato sem hodil po svetu brez cilja; nosil me je	veter,	koder se mu je zdelo.In v tem čudnem življenju	A
objela; od juga gor je zapihal spomladanski	veter	in mi je prinesel pozdrave od tiste zemlje,	A
spomladanske hlapove z Ljubljanskega polja je prinesel	veter	do Ringa, slišal sem v vetru zamolklo petje	A
farne cerkve svetega Pavla. Tako mi je prinesel	veter	pozdrave od siromašne matere, ki je bil sin	A
tvoje misli so tuje, kakor ti jih je nanesel	veter	od vseh strani, vsako tvoje delo je tuje, vzraslo	A
farne cerkve sv. Pavla. Tako mi je prinašal	veter	pozdrave od uboge matere, ki je bil sin pozabil	A
je šuštelo skrivnostno, kakor šušti jesenski	veter	po gozdu. Od samega silnega začudenja so si	A
večeru, -- luna je sijala prav sredi nebá in	veter	je pihal od juga, -- odpeljala se je v hitrem	A
tenka plast zmrzlega snega; časih je zabučal	veter	v daljavi, prihajal je bližje z zategnjenim	A
vseh strani visoke sive stene, mrzle in vlažne.	Veter	je zapihal, in mokrota na laseh in sprijetih	A
steze so se plazile dolge drevesne sence. Hladen	veter	je zapihal zdaj pa zdaj in zašuštel v listju	A
dolini, do gozda. Gledal sem, kako je stresal	veter	že napol golo drevje, in od neke otožne utrujenosti	A
tisti večer ... Nenadno je pričel pihati gorek	veter;	prej je bilo več dni nebo jasno in hladno, a	A
širok in svetlorumen list; čakal sem, kdaj ga	veter	odnese, toda ni ga odnesel tisti večer.Polagoma	A
Gorjanec z zasoplim, čudno jokavim glasom. ”Ampak	veter	jo je ugasnil!“ Hrupoma in na stežaj so se	A
blatu. Na planem je začel briti ostri jutranji	veter	in na obleki, na laseh, na obrvih in trepalnicah	A
pričelo rumeneti. Vroči obraz mi je hladil lahen	veter,	ki je pihal od juga.Temnilo se je vedno bolj	A
”Nič!	Veter	je bil zaloputnil okno, pa je butalo, da se	A
Spravil sem papirje, da bi jih ne raznesel	veter,	vzel sem klobuk in sem skočil na klanec.	A
poigrava se burja s silnimi hrasti, kakor poletni	veter	z žitom na polju.Tam, glej, se razprostira ravan	A
ki se boje viharja...« Prijel se je za klobuk;	veter	ga je bil zgrabil pod pazduho in ga je potisnil	A
se vdirajo noge v blato, preko pokrajine reže	veter	s silno koso; že je ranjen ves obraz, roke krvavé	A
VINJETE TISTI LEPI VEČERI ... I	Veter	je podil po Ringu oblake prahú.Prijel sem se	A
doma; nenadoma pa je seglo med nas kakor silen	veter	in razkropili smo se na vse strani. Poleti	A
še svetlo, ali vročina je ponehala; hladnejši	veter	je bil zapihal od juga.Hodila sta hitro po mestnih	A
zagrnil okno. Od zahoda je prihajal močnejši	veter	ter se je igral z zagrinjalom; družil se je	A
bila dolga in pusta in mraz je bilo. Leden	veter	je pihal, ob oglu so se mu usule v obraz žareče	A
ulice so bile ožgane in prazne; kadar je zapihal	veter,	se je dvigal prah preko streh. Visoke predmestne	A
ostudne misli so mu izginile iz srca. Hladen	veter	mu je pihal prijetno v čelo in lica. ”Naj	A
gozdu, je že dihal nalahko hladnejši jesenski	veter.	Ali vse je bilo še zeleno, šumelo je še vsenaokoli	A
veliko skrbjo. Življenje jih nosi, kakor nosi	veter	košček papirja, kakor nosi potok velo listje	A
golo. Večerilo se je v gaju; zapihal je hladen	veter,	v gostejših jatah je poletavalo mrtvo listje	A
počasi tonila v noč. Potegnil je močnejši	veter	in ploha listja se je vsula na pot... Prišlo	A
Vstal sem tudi jaz. Zmerom močnejši je bil	veter,	kakor pred nevihto se je usipalo listje na črna	A
lepoto. Ob sončnem zahodu je bil zapihal rahel	veter	in zašuštelo je drevje na prostranih vrtovih	A
haljo, ki se je vila okoli nog. No, zapihal je	veter	in duša se je vzdignila.Zlodej pa je zaklel	A
so padale zvezde in so ugašale. Zapihal je	veter.	Zlodej je stal in je poslušal.	A
srce se je širilo, misli so bežale. Zapihal je	veter	in je zdramil gozd in Dioniza in Hiacinto.	A
nekoč nisem mogla spati, deževalo je zunaj,	veter	je stresal okno in bilo me je strah.Mislila	A
te imam, zgodi se tvoja volja!“ Zapihal je	veter,	zašumel je gozd nad njima. ”Kaj nisi slišal	A
senc je stalo mirno v izbi ob oknu, molčalo.	Veter	je zapihal, zašumeli so bori, zgenili sta se	A
bili so že skoro nad strehami. Zapihal je	veter	preko ceste in vzdignil se je prah.	A
deveto deželo so se izgubile misli... Zapihal je	veter	in kakor da bi stresel in udaril z močno rokó	A
je pričel plapolati in se zvijati; sunil je	veter	in plamen je ugasnil.Objeli so se in vsa tri	A
sprijemajo na čelu. In mati se trese od mraza,	veter	piha skozi tenko obleko, zbada z iglami v kožo	A
zaklical spodaj. Skozi odprto okno je planil	veter	v sobo, mrzle kaplje so jim udarile v obraz	A
»Mati!« Z veliko silo je sunil	veter	in umaknili so se strahoma, zaprli so okno.	A
molitvi. Ko je stopila na prag, jo je objel	veter	s silnimi rokami; kakor da bi jo hotel vzdigniti	A
hitela domov. Opotekala se je, ker jo je suval	veter	in šele ko je bila pred pragom, je začula svoj	A
pragom, je začula svoj glas; jokala je, ali	veter	je dušil njen jok in ni ga mogel slišati nihče	A
bi iskale luči. Zahreščale so naposled duri,	veter	je pihnil v izbo.Srepo so se uprle oči v duri	A
so vsi trije. Zunaj je deževalo, pihal je	veter	in na okno je trkala nevidna roka. Slišali	A
počasi in nalahko zapirale. Zunaj je zapihal	veter	in odprlo se je okno... Na stopnicah so	A
polje, ob belem dnevu!“ Zapihal je večerni	veter,	vzdramil je sence in vešče. Ko se je Maricelj	A
zgodnjem jutru. Nebo je bilo oblačno, hladen	veter	je pihal. ”Da bi vsaj ne deževalo,“ sta pomislil	A
kanilo za njo, namah so razrile prašno cesto;	veter	je potegnil krepkeje, Mani se je odvezala ruta	A
dolina; zelene loke se smejó pod soncem, rahel	veter	gladi preko zorečih njiv, izza jablan pozdravljajo	A
le malokdaj se je zasvetila zvezda; hladen	veter	je pihal. ”Da bi se le ne ulilo to noč,“	A
in poizgubile so se mu misli, kakor da je bil	veter	pihnil mednje.Izgubila pa se je z njimi tudi	A
luna je vstajala izza visokih streh, hladnejši	veter	je pihal od zahoda...Stopala je tako lahko in	A
umazani in oprašeni od prahu, ki ga je prinašal	veter	v celih gostih oblakih preko lesene, zeleno	A
usmiljenja. Celo mize, zdi se mi, so stokale; ali	veter	je utihnil, bežal je preko ceste preko visokih	A
nečimrnost, je trenotek, ki gre mimo kakor bežen	veter,	brez oblike, brez duše, brez sledu in spomina	A
živeti! Če postane voz za en sam hip, če utihne	veter	za en sam hip -- smrt pred teboj! Hitro dalje	A
ali onega; ljubile so pač, čeprav le pomladnji	veter	ali vonj reséd.Sprehajal sem se z njo po Dunaju	A
Bližala se je noč in z nočjo se je vzdignil	veter.	Pljuskalo je ob voz, kakor da bi vozili po razburkan	A
vsega neba, pojemalo je in umolknilo. Zapihal je	veter	in pljusnila je ploha dežjà ob platneno streho	A
je snežilo v debelih kosmih; kadar je zanesel	veter,	je tipalo po oknih kakor z mehkimi prsti.In	A
zato da bi mu bilo mraz. Toda pihal je mrzli	veter,	njegovih prsi pa se ni doteknil. ”Gorko mi	A
bila ugasnila. ”Da bi le snežilo, da bi pihal	veter	in da bi bila temna noč!“ Bolj strah ga je	A
šel samo tod mimo in bi mi zapihal ta rahli	veter	v lica, precej bi se mi doteknila srca.Zato	A
Nihče ni gasil; počemú? Pepel je odnesel	veter,	ožgane hlode so pokurili kajžarji, kamenje pa	A
bila že ugasnila, zvezde so sijale, hladnejši	veter	je zapihal od hribov, Na meji so se zbrali občinski	A
Zvezde so prijazno sijale, rahel polnočni	veter	je pihal od hriba; biriča sta ležala v travi	A
pogorišču ni niti pepela več, še to je razgnal	veter.	« »Imaš morda zakopane novce in najbrže imaš	A
oblak, in ta oblak se zavalovi v ravan, žene ga	veter,	bliže in bliže vihrá.Glej, iz oblaka se izvijejo	A
izza oblaka skozi okno. Tiho je zavelo zunaj,	veter	je potegnil mrzlo mimo vogala.Steklo v oknu	A
navzdol. Visoko gori nad Pečjo v gozdu je šumel	veter,	tu doli je bilo mirno, in samo šumenje potoka	A
‒	Veter	je sunil po dolini in vrgel duhovnemu dolgo	A
Mladi je jecljal: »S soškega mosta mi jo je vzel	veter.	« »Zakaj je ne držiš,« je odvrnil resno vikar	A
ribadeklica z vencem v deželo Grifov, kjer je	veter	Biza2 doma, v kraje Skitov3 in Gogovega	A
ljudje z levjim trupom, krili in orlovsko glavo,	veter	Biza in podobna imena za fantastična bitja	A
živalca nočne groze, nedolžni brat hudičev!«	Veter,	ki je potegnil skozi vežo, mu je dušil luč,	A
ki se je lomila od Kozlovega roba, kamor je	veter	gnal šum vodČ, je plal v medlo mesečino, ki	A
Ljubi Bog, saj ni ocvetela.	Veter	jo je požgal, ki je dahnil po volji hudičevi	A
čigar pismo je nesel v Tolmin vikar Janez.	Veter	je suval vse odločneje in gnal poznega potnika	A
oči in jih zopet zaprl v motno polzavednost.	Veter	mu je pljusknil vode v obraz, oči mu je zdramil	A
Župnik je šel na Knežo.	Veter	je suval od vzhoda, se lovil v njegovo vihrajočo	A
bo vse to nebo svinčena, mrzla plast žalosti.	Veter	se bo unesel in tiho bo začelo snežiti. Tako	A
življenje, že pri rojstvu skaženo, sejano v	veter.	Zdelo se mu je, da sliši njihove polglasne vzdihe	A
Bil je na Ljubinju. Silneje je pihal	veter.	Župnik je začel moliti.	A
prižgó, saj je sredi dne temnó, kakor zvečer.«	Veter,	ki šumi krog vogalov, mu venomer zopet kliče	A
alovnikom in Senico, razpaljena kakor žèkno. Noben	veter	se ni zganil. Zdajci je pretrgalo to mrtvo tišino	A
Prav tedaj se je usulo izpod neba.	Veter	je gnal nevihto, kakor da svatuje z njo.Padlo	A
Mohor se je opotekel nazaj v duplino.	Veter	je vrgel mimo potok težkih in gostih kapelj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani