nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Rue de nations, poved v sobesedilu:
Z veliko močjo me je vsega objela; od juga gor je zapihal spomladanski veter in mi je prinesel pozdrave od tiste zemlje, ki me je bila nevidna roka izruvala iz njene prsti, izruvala s koreninami, da so zakrvavele; zašumelo je od Raskovca in od Javornika gor, spomladanske hlapove z Ljubljanskega polja je prinesel veter do Ringa, slišal sem v vetru zamolklo petje zvonov farne cerkve svetega Pavla. Tako mi je prinesel veter pozdrave od siromašne matere, ki je bil sin pozabil nanjo, zato ker mu ni mogla dati ničesar ... Prišlo je bilo pismo od moje polpozabljene ljubice, in ko sem je odprl, je vse zadišalo po tistih časih, po tistih nedolžnih poljubih, po sočnih travnikih, kjer sva se sprehajala, po kostanjevem gozdiču, kjer sva sedela na klopi in se je stiskala k meni, ker so padale težke kaplje izza listja, tako dase je njena mokra bluza oprijemala roke; zadišalo je po preteklosti, po mladosti, po tisti lepi zemlji tam na jugu; nekoliko so
se bile odpahnile duri, ljubezniva roka moje polpozabljene, za zmerom izgubljene ljubice jih je odpahnila in že so se odprle na stežaj in vse se je vračalo s sončno, veliko silo in kakor od pepela se je razsul in je padel od mene mrliški prt in je padla od mojih oči mrena, ki sem bil gledal skoznjo na temen svet.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani