Z očmi svoje ljubezni jo je videl tako bistro in razločno, kakor jo poprej ni videl z bdečimi očmi. Tam je dolina; zelene loke se smejó pod soncem, rahel veter gladi preko zorečih njiv, izza jablan pozdravljajo bele hiše; tam na hribu, ob rebri stoji osamela bajta, gleda nanj in mu očita z žalostnimi očmi: kam si se izgubil, moj sin? Tenko pozvanja od svetega Lenarta; njegovo srce sliši razločno tisto lepo staro pesem, sliši jo kakor materin pozdrav od onstran zvezd.