”Oprostite ... hotel sem samó ...“ O jasnem večeru, -- luna je sijala prav sredi nebá in veter je pihal od juga, -- odpeljala se je v hitrem diru kočija izpred hiše Antonijeve. In v kočiji je sedel signor sam in njegovi dve lepi hčeri; njune oči, te velike ponosne oči, -- so gledale mrtvo in dolgočasno, kakor da se spominjajo samo še nejasno nečesa lepega, razkošnega, kar je minilo že pred davnim, davnim časom ...