Prišli so nenadoma in kdo vé odkod gostobradati ljudjé z ostrimi nosovi in lokavimi očmí; signor Antonio jih je vzprejemal ter se zapiral ž njimi v svojo pisarno. Po Borovju pa je šuštelo skrivnostno, kakor šušti jesenski veter po gozdu. Od samega silnega začudenja so si izmišljali na vseh koncih in krajih čudovite bajke ... kako je zapravljal svoje bogastvo, kakor kak knez, kakó je zidal prekrasne palače po mestih in vile ob morju, kakšne imenitne gostbe je napravljal svojim prijateljem, kakó je posul toalete svojih hčerâ z biseri in demanti ...