Pred tem temnim in vedno težjim zastorom je ležala v moreči prigrelici tolminska globel med Kozlovim robom, Bučenico, Jalovnikom in Senico, razpaljena kakor žèkno. Noben veter se ni zganil. Zdajci je pretrgalo to mrtvo tišino vikanje sove uharice, ki so jo dnevne ptice splašile nekod znad Dobrav pod Ljubinjem pa jo podile nad Prapetnim in čez Sočo na modrejčansko polje in vzdolž Bučenice proti Mengoram.