Župnik je korakal skozi spavajoče vasi. Neskončna ljubezen, usmiljenje ga je obšlo do vseh teh ljudi, ki spijo in še v sanjah živijo svoje težko življenje, že pri rojstvu skaženo, sejano v veter. Zdelo se mu je, da sliši njihove polglasne vzdihe, njihovo trudno dihanje.