veter (1.001-1.100)

Morda drobnica res voha sneg. Mrzel	veter	se zaletuje v skale.« Ogledal je zaskočeni tropič	A
To je dobro, da ne bo Marko preveč moker.«	Veter	je pretrgal megle in razganjal oblake.Nebo se	A
Pozno popoldne je potegnil strupeno mrzel	veter	in v Stolu se je znova pokadil sneg.Tomaž je	A
čakali. Ravs je trgal mrhovino, in če je potegnil	veter	proti njim, so si stiskali nosove. Prišli so	A
DREVJE SE OBLETA Po stogovih se je sušila jeda in	veter	je vrtil pred branami za ptiče razobešena strašila	A
udarjale ob mrzlo kamenje in listje, katerega je	veter	z višav zanesel nad dolino. »V vrhovih je burja	A
Pa vešč jeseni ni. Le	veter	je prinesel padajoče listje in se je z njim	A
ki ga bo še tudi razdejal, kadar bo suho in	veter	za to. Okrog polnoči je prinesel še Mežkov Joža	A
pretegne čez kri, potem bo pa spet šlo kakor	veter.	Tudi Marko je poskočil na tla in s plamenico	A
zemlje pred seboj videl. Dež je začel liti,	veter	je žvižgal.V takem času človeku dobro dé, če	A
zgodaj zjutraj na starega leta dan 188... Mrzel	veter	je bril po ulicah stolnega mesta ter dvigal	A
Ne bojte se, gospod sodnik; zdaj bo jel drug	veter	pihati in že piše; morda pojde celo vaš predsednik	A
trgom?« »Tu ni vprašanja, kakor zdaj, ko ta	veter	piše, nikjer ne!« »Tako tudi jaz sodim!	A
ŠESTO POGLAVJE Veliki teden je bil tu. Južni	veter	je odpravil že prej s polja, brdov in goric	A
bila vstala ter odprla malo okence; gorak južni	veter	je pihal čez gredice.Peščeno pot proti gradu	A
gosto bukovje v logu potegnil je časih gorak	veter.	Mlade žene pa niso zanimali niti prirodni prizori	A
zrl venkaj skozi okno na široko cesto, kjer je	veter	vzdigal goste oblake sivega prahu.O pogovoru	A
doli valčki med kamenjem, po nebu podi južni	veter	prozorne kosme oblakov, ki sedaj in sedaj zlezejo	A
češ bode li težko letos in koliko ga bo. Lahek	veter	je zibal žito in iz dolgega razora se je oglašal	A
zadnji strani in, kadar je pihal močan jesenski	veter,	vršale so nad robom grajske zadnjestranske strehe	A
imate ptičke, ki vam pojo cel dan, po gozdu vrši	veter	take skrivnosti skozi zelene, košate vrhove	A
kadar se raztaja bela odeja po holmcih in južni	veter	pokliče na dan nežne trobentice po sončnatih	A
je bilo vlažno, gorko v sobi, in tudi južni	veter,	ki je pihljal skozi odprto okno, ni dajal nobenega	A
murnov zunaj na polju, katero je nosil lahek	veter	v sobo, zvenelo je Miklavžu na uho. Čez nekoliko	A
bil tast odštel s solzami v očeh, nesel je na	veter	in je doigral, kakor si videl, v Monaku. Ljudmila	A
ampak je kakor jesenski list, ki ga prenaša	veter	od grma do grma.Tvoj um pa deluje tako, kakor	A
zaklicalo in potrkalo na okno. Noč je bila temna,	veter	je mikastil vrhove sliv in hrušk, zavijal okrog	A
»Mojega pa zanemaril. S hiše je	veter	vso streho razmetal.« »Brigaj se sama!«	A
Z vasi ni bilo vriska, še pes ni zalajal, še	veter	ni zamajal trepetlik.Hrib je bil spokojen, kot	A
Noč je bila še gosta, zunaj je požvižgoval	veter	in stresal okna. Na čelu sem začutil potne kaplje	A
arniko ob stezi in pulil cvetne lističe, da se je	veter	poigraval z njimi. Napulil jih je polno pest	A
Črv, ki je vrtal v stropniku, jo je prebudil,	veter	se je zagnal v opaž in jo predramil, odeja je	A
stran 13 . / ČAR GENITIVA, GENITIV ČARA	Veter	niča (ali nič vetra) se skriža v mrzlem popju	A
sodra mori rože, ognjena slana cvre trave, divji	veter	topi skale ... Kaj je izza strahu?	A
lovorovih žlezah, razpadli v prah, in prvi jesenski	veter	jih bo razpršil, prva burja jih bo razčesala	A
človeške namere rosna kaplja, ki se blešči na veji,	veter	potegne in kaplje ni!Ti si mlad, prijatelj moj	A
mladino, katera se slednjič igra z njim kakor	veter	s šibkim trstom.Tega nisem hotel čakati jaz	A
ujame toliko muh, kolikor na žlico medu!’ ‚Kdor	veter	seje, bo žel vihar,’ pravi sv. pismo, katerega	A
suhorebre krave, podrte koče in dolgočasne mline na	veter:	podobi, ki jih tako visoko cenijo učeni leposlovci	A
Suha veja, ki drevo kazi, mladiki je napoti,	veter	potegne, odkrehne jo in na njenem mestu se veselo	A
posamezni glasovi zvona, katere nam zdaj pa zdaj	veter	donaša iz daljave, tako mi doné iz preteklega	A
meni ljubó! . / . / stran 38 . / VI Jesenski	veter	otresal je rumeno listje z dreves.Kakor so prihajali	A
rjuhe in jih napihuje in pridviguje položen	veter.	Zrak je bil drugače tako miren, da se nobena	A
Češplje mi je podavil mraz ali pa jih je polomil	veter.	Zasadil sem druge; pozeble in popadale so vsako	A
plati pa je pihal vroč . / . / stran 19 . /	veter,	ki bi ga bil skoraj sežgal; prav po sredi bilo	A
pričelo šumeti bučno in glasno. Vzdignil se je	veter	kdove kje, pa je pričel vršeti nad gozdom.Smreke	A
Pa so šli zopet dalje.	Veter	je postajal vedno močnejši in je bučal nad zelenim	A
pa tudi živega bitja ni bilo videti nikjer.	Veter,	ki je šumel še pred kratkim, se je polegel.	A
stresel mraz, zakaj s snežnikov je zavel hladen	veter,	da so se sklonile visoke, rosne trave.Naglo	A
Kekec je zastokal v svojih skrbeh in kakor	veter	se je spustil po strmini.Tam doli pod visoko	A
ptiči in peli svojo veselo večernico. Lahek	veter	je pošumeval med zelenim listjem, da je drhtelo	A
zdelo, da vrši mogoče tam doli nad gozdom silen	veter	in pripogiblje težke vrhove orjaških smrek.	A
... « Orel je plahutal, da se je delal	veter	okrog njega.A ni mogel naravnost do dečka, ki	A
pobral s tal. Pa je drvel naprej, drvel kakor	veter	in se ni ustavil nikjer več. Kar nenadoma je	A
šinil z roko preko čela in se je obrnil. Kakor	veter	je zdirjal po ozkem hodniku in se je ustavil	A
Kekec ga ni poslušal. ‒ Kekec je drvel kakor	veter	po strmini!Že je dospel na senožet, že je dirjal	A
vi ne veste, kako znam teči. Veste, kakor	veter.	Pa naj se zapodi Pehta za mano, če se hoče!	A
Potem pa se je spustil v tek. Kakor	veter	je bežal skozi gozdič in se spustil po peščenem	A
oglje in sivkast pepel, ki ga je bil raznesel	veter	daleč okrog ... »Ojoj!« je zatarnal Rožle. »Pogorela	A
potihnil in od strmih skal je vel mrzel, leden	veter	... In tako je deževalo neprestano tri dni.	A
in so se lesketale v svetlih žarkih. Mrzel	veter	je vel nad zelenimi senožetmi in pastirčka Rožleta	A
zvezde so brlele po zimskem nebu; rahel in mrzel	veter	je vel skozi gorsko dolino in čulo se je samo	A
počasi v kuhinjo. Danijelu je dobro del mrzli	veter,	ki je pihal naravnost iz Martuljkove soteske	A
navzdol. Zvezde so se že nagibale v zaton, mrzel	veter	je pihal z zamrznjenih Poljan, ko se jima je	A
Strmški zvon je pozvanjal k nočnemu pokoju,	veter	je zažvižgal s srepim žvižgom v samoto karavanških	A
so zaplesali v nji. Zunaj se je bil dvignil	veter,	zapiskal je okrog senika, da so škrpetale preperele	A
moram ravnati po nji.« Divje se je zaganjal	veter	v samotni senik, ki se je stresal in ječal kot	A
ozki soteski. Skozi sotesko pa je vel mrzel	veter,	in veje so šelestele, in rosa se je usipala	A
več tako močno svetile kot opolnoči. Mrzel	veter	je vel od ogromnih snežišč spečega Jalovca,	A
misel je gnala Gaba naprej, da je letel kakor	veter	po poti navzdol.Že je prišel mimo skalovja,	A
poslušati ni hotel, ampak je drvel skozi gozd kakor	veter.	Pot je vodila strmo navzdol, šinil je mimo	A
drugo ropotijo. Sedaj je pa zavel drugačen	veter.	Iz divizije so prihajali vedno strožji ukazi	A
Ulegel se je ob plot. Soparen	veter	je zavel iz gozda. Počutil se je strašno osamelega	A
Sonce se je že prevesilo čez poldan. Topli južni	veter	je prijetno pihljal skozi gozd. Bilo jih je	A
Psi so utihnili. Čez vas je zavel topel	veter.	Vežna vrata pri Cestnikovih so bila odprta.	A
so se kopičili črni in gosti oblaki. Mrzel	veter	je zavel, ko smo stopili iz goščave na plan	A
vasovalci in trkali dekletom. Na Ulaki se je podil	veter	in žvižgal svojo zimsko pesem.Od gozda se je	A
Naenkrat se oblak razkolje. Močan	veter	bruhne iz njega, dvigne v zrak cele plasti sena	A
pljuskajo v obraz. Zorka ima razmršene lase, ki jih	veter	dviga kvišku.Mirko se še enkrat ozre v strmino	A
mati maha z grabljami in vpije: »Hitro, hitro!«	Veter	odnaša seno, plast za plastjo.Ko z Zorko prebredeta	A
odšli domov. Njihove kopice sena stoje mirno,	veter	jih ne raznaša.Samo sena na travniku Mirkove	A
Sneg pada skozi veje in se kopiči na njem.	Veter	nosi nov in nov sneg, ki pokrije Potokarjevega	A
sonce in zelenje! Da bi potegnil močan južni	veter,	ki bi v nekaj urah stopil ves sneg!Potem bi	A
graničarske barake v visokem snežniškem pogorju, ko je	veter	tulil in so šumele jelke, je komandir karavle	A
Slutil je, da se bo nekaj zgodilo.	Veter	je ječal v krošnjah starih jelk.Tu in tam se	A
prejahali tristo metrov, ko je dež ponehal. Samo	veter	je še zavijal. V Skrajnem vrhu se je oglasila	A
Stari Rebrov je bil v gozdu, ker mu je zadnji	veter	podrl štiri jelke.Ko je župnik Andrej stopil	A
gora je bila ogrnjena v deževno meglo. Mrzel	veter	je zavel čez sotesko. »Prej kot v pol ure bo	A
šli iskat. Nenadoma je zavel čez gozdove topel	veter.	Jakoba so našli zmrznjenega pod to bukvijo in	A
ker je za Skrajnim vrhom. Vedno veje čezenj	veter	ali burja.Laz je otrebil grmovja in kamenja	A
storila Katrica. Po gozdovih je pel junijski	veter.	Pel je prav tako kot tisto leto, ko je izgubil	A
je v božjih rokah, bi mu dejali njegov ded.	Veter	je pel zdaj glasneje, zdaj tišje.Škrjančki so	A
shodi, ki si jih obiskoval, so kakor jesenski	veter.	Nemirni so in ljudje pozabijo nanje kakor na	A
Rebrov v gozdu, pa najsi je bil dež, sonce ali	veter.	Ob sončnih dneh je hodil od drevesa do drevesa	A
pa ljubljanski večnozdravi želodci. Sonce,	veter,	sneg, dež, vihar, nočne zvezde in oblačno noč	A
je pa kakor marčno vreme, sneg, dež, sonce,	veter,	vse v enem dnevu.Tak je naš Janko.	A
plaval dolg, temno siv oblak. Pihal je južni	veter.	Dež bo, je pomislil.	A
ljubila knjige in nedeljske sprehode ob njivah.	Veter	je močno zavel čez gozd.Krošnje so ječale.	A
Megla se mu je delala pred očmi.	Veter	je divjal po vsem gozdu in odnašal s seboj vse	A
Bil je lep zimski dan. Lahen	veter	je pihljal čez gozdove, ko sta lezla v strmino	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani