Da bi človek varno stopal, da bi bila tiha, gorka, poletna noč! Do gležnjev se vdirajo noge v blato, preko pokrajine reže veter s silno koso; že je ranjen ves obraz, roke krvavé; izza oblakov se je zasvetilo, zasvetila se je kosa nad pokrajino, prsa se ji vzpenjajo naproti...
Saj je v žilah še nekaj kapelj krvi in hoditi je treba, dokler ne pade slučajno poslednja kaplja na tla.