A Janoš je samó zamomljal in se nasmehnil, medtem ko je potegnil črtasti jopič v pasu. Bila je nejasna, nerazločna, zgoščena prešernost, a zdelo se je, da z njo rešuje za ves transport košček sonca, tistega pravega, ne mrzlega očesa, ki je viselo nad vlakom kakor oko utopljenca. Da, pokril sem se čez glavo, da bi mi bilo topleje, in kmalu nisem več mislil na Janoša.