»Za takšno snidenje v takšni noči,« je čez čas rekel v njeno lice, »bi šel na kraj sveta!« Njegov glas je bil odkritosrčen in veder; vendar tudi mehek, kakor v obžalovanju, da je ob njenih dlaneh tudi pomislil, kako bo jutri zvečer ob ti uri sedèl v vlaku na poti od Verone proti Vicenzi. Zravnal se je, Luciana pa je rekla: »Nu, sédi.«