In ko se gorila spet zadere, poveznejo roke namočene zebraste čepice na mrtvaške glave, telesa pa se na mestu vrtijo in sukajo, da bi se ubranila nalivu, čeprav so roke in noge v odvodnih ceveh, po katerih se deževnica steka v cokle in v zemljo. Nizko nad njimi pa je nebo črna kupola razmočenega pepela, ki leno razpada v dežju, da je pobočje zavito v mrak, s katerim se počasi približuje sredi poldneva konec sveta. Takó na ti terasi, takó na gornji in na tisti še više gori, takó vse do vrha.