morje (801-900)

jih,« reče Anton in premišlja. »Jaz idem na	morje,	« reče potem naglo.»Poroči ti mojim prijateljem	A
možu dom podrl, povodenj ga je odnesla v široko	morje,	a mož se je držal panja, na katerem je prej	A
pomorščaki in naprodaj odpeljali tja daleč za	morje	v deveto deželo. Tako so ljudje pripovedovali	A
če hoče, ali sama grem na pečino in naj me v	morje	sune.« »Ubožica!	A
stran 101 . / ENAINDVAJSETO POGLAVJE Adrijansko	morje	je ležalo gladko in svetlo v večernem jesenskem	A
zdoma bil že dvakrat. Gotovo je bil šel čez	morje	in mislili smo, da ga bode otel ali izmolil	A
bila: če je treba svet preobrniti in krvavo	morje	preplavati, najti jo moram, govoriti moram ž	A
strmi stezi, vsak je zase premišljeval. Kakor	morje	se je bila razlila zimska večerna megla po veliki	A
sleherni dan to petje: vam li ne vstajajo pred dušo	morje	in gore, narodi vseh stoletij, živali in drevesa	A
»Glejte, kako zeleno je vse pod nama, kakor	morje,	in vse tako tiho in mirno!« »Varujte se,« dejal	A
čisto drug. Puščava, ukrajinska stepa, mirno	morje	nas dela otožne; ako pa pogledamo z gore v daljno	A
naprej za potokom, za reko, ki se izteka v	morje,	in tja čez daljno, globoko morje, naprej, le	A
se izteka v morje, in tja čez daljno, globoko	morje,	naprej, le naprej.Sam ni vedel, kaj ga vleče	A
voda teče dalje, dalje v reko in dalje, dalje v	morje?	« je dejal z zamolklim glasom. »Ko bi mogel človek	A
skorja bo počasno lezla z višav v novo severno	morje	in tiščala, trla, drobila in gladila vse te	A
krasoti, da se pred njim razgrinja brezkončno	morje	in zadaj za njim zeleno gorovje, ne povem več	A
bujnega juga, ves čarobni razgled na brezkončno	morje	in na zelene bregove za morjem mu ne more obuditi	A
vas, da vas zadušita, oplenita in spravita v	morje,	da bi za vami ne bilo sledu.Sedaj sta sama tako	A
do platane, pod katero sta sinoči gledala na	morje.	Samorada spreleti groza in noge mu obstanejo	A
spominjam slikovitega Kvarnera, pogleda na sivo	morje;	na Trst, in spominjam se otokov Cresa in Krka	A
Toda žal, oče se ni vrnil na svoj dom.	Morje	ga je nosilo in živilo malone vse njegove dni	A
je nosilo in živilo malone vse njegove dni;	morje	ga je naposled sprejelo v hladni grob sredi	A
Morda sem na soncu?« V trenutku se pogrezne v	morje	svetlobe, toda svetloba ga ne blešči in vročina	A
kakšna usoda vaju je zanesla na to kamnito	morje;	potlej spregovorim tudi jaz o marsičem.Samo	A
in stoletij, kako se je ta narod pogrezoval v	morje	nemško in italijansko.Že v dvajsetem stoletju	A
petdesetletna in štiriindvajsetletna ženska v	morje,	takoj domnevaj, da si je mlajša ženska dalj	A
Izmaknjeno živilo. Razgled po gorah in na	morje.	Pod Konjščico.	A
gospodična še vedno koprnela v pogledu na svetlo	morje	in motrila, kdaj bo zazrla prvi parnik, ki plove	A
češ da gospica iz Primorja gotovo bolje pozna	morje	nego jaz, ki ga še nisem nikoli videl.Pomežikal	A
Lahkonoga gospica, vedno še zamaknjena v svoje	morje,	hladno odgovori, da ji ni kdo ve kaj do gledanja	A
rimskem pravu oblast, da ob veliki nevihti v	morje	pomečejo i najdražje blago, da si olajšajo težo	A
ogrinjačo, gledali nebroj gora, rek in mest, videli	morje,	čuli imen, da si jih še desetino nismo mogli	A
odeja nad dolino se gosti v vodoravno valovito	morje,	ki sega blizu do mojega podnožja. Splaval sem	A
jugu plaval na Črno prst, kjer sem prvič gledal	morje	in furlansko ravnino in se me je prvič polastila	A
IDOLORUM 65 DEKLICA IN MOTOR 67 KO DUŠO POTEGNE V	MORJE	69 ČUVAR POGLEDOV 71 BLAŽENA KRESNICA ČUTIJ	A
SEM KAČE 103 PRIHAJAJO UBIJAT LOVOR 105 KOT	MORJE	SI 107 OKROGLA VAS 109 ČRNE ŽENE 110 MORJE,	A
KOT MORJE SI 107 OKROGLA VAS 109 ČRNE ŽENE 110	MORJE,	KI GA NI 112 ČAKAL SEM TE PRI SKALAH 114 DUH	A
liturgija totalnih sistemov. Valovi so, večerno	morje,	ki ga ziblje luna. Sožitje popolnih nasprotij	A
kot polž v lupino, da položim mirne dlani na	morje	in začutim njihov strah. DEKLICA IN MOTOR	A
Lune. . / . / stran 69 . / KO DUŠO POTEGNE V	MORJE	Štirje vplivi morja na razpoloženje duše: maža	A
da se je fotonska tvarina ljubila s travo kot	morje	brenčečih čmrljev, kot šum (za)ključnih signalov	A
razčesala v nič. . / . / stran 107 . / KOT	MORJE	SI Sanjaš v globoki peščeni kotanji in se kotališ	A
Vse sprejmeš, vsem se vdajaš. Kot mehko	morje	si. V jutrih piješ rožnate iskre, jih vžigaš	A
skrivnostno šepetaš pesmi iz davnih časov. Kot	morje	si. V viharnih dneh si veličastna metafora moči	A
zemlje in vode, sanjariš o suhi luni ... Kot	morje	si. OKROGLA VAS Nekega dne sem se klatil po	A
nežno rošenje dežja. . / . / stran 112 . /	MORJE,	KI GA NI Prispeva do suhih trav.Same suhe trave	A
sprašujeva. Robidovje nama zapira pot, v daljavi pa	morje	brez rib, morje brez vode, morje brez skal.	A
nama zapira pot, v daljavi pa morje brez rib,	morje	brez vode, morje brez skal. Prebijeva se do	A
daljavi pa morje brez rib, morje brez vode,	morje	brez skal. Prebijeva se do steze.	A
Preplašiva podgano, da tiho zbeži, v daljavi pa	morje	brez ladij, morje brez galebov, morje brez sanj	A
da tiho zbeži, v daljavi pa morje brez ladij,	morje	brez galebov, morje brez sanj. Vzdigneva se	A
daljavi pa morje brez ladij, morje brez galebov,	morje	brez sanj. Vzdigneva se do sonca.	A
pride tja. Debele prepelice se valjajo v travi,	morje	v daljavi pa brezmejno valovi, morje brez obzorja	A
travi, morje v daljavi pa brezmejno valovi,	morje	brez obzorja, morje, ki ga ni. ČAKAL SEM TE	A
daljavi pa brezmejno valovi, morje brez obzorja,	morje,	ki ga ni. ČAKAL SEM TE PRI SKALAH Čakal sem	A
SKALAH Čakal sem te pri skalah, da bi objela	morje,	da bi se predala soncu, da bi skupaj hrepenela	A
JUTRANJE OČI Meglice neslišno drsijo skozi	morje	tamarisk in puščajo slano sled. Bele, od vode	A
Lahka sva kot sipi in gladko drsiva skozi	morje.	Vse naokrog so zakladi: sonca, lilije, zvezde	A
smo nato postali vsi. Pomislil sem: tako lepo	morje,	mi pa tečni kot muhe; tako čist zrak, mi pa	A
onih, ki so nekdaj peš potovali skozi Rdeče	morje.	Čakajte, gospod; ker hodite tako zvesto poslušat	A
mu je bilo pri srcu. ‒ ‒ Pokojno, gladko je	morje,	kakor lice otroka, spečega v zibeli.Vse je mirno	A
O hvalo Bogu; rešena sva! Glej, široko	morje	blešči pred nama; ladja naju čaka ob bregu;	A
ladjo! Nič se ne boj, nevesta moja, pokojno je	morje,	prijazna sapica diše in morske ribice plešejo	A
naj bi mu bilo hoditi za njo čez gore in čez	morje	do konca sveta.V takih mislih migne z roko proti	A
Nikoli ga ne bom videla več. Šel je čez	morje.	Nikdar nisem nič več slišala o njem!	A
Zaradi tega je skoraj sreča, da našega človeka	morje	ne mika.Edinemu Kraševcu se v Primorju ne toži	A
so delali v Egiptu vodotoč, da napeljejo eno	morje	v drugo.Sonce pripeka v tistem kraju tako silno	A
bolje od suhe, in tako sem vrgel vsak krajcar na	morje,	si kupil vsako drugo, tretje leto nov brod,	A
riso fisso). Mnogo tečne hrane daje ljudem	morje.	Od konca so dišale ribe tudi meni, ali so se	A
čez nekoliko mesecev uprle razen edine tunine.	Morje	pa me je tako neskončno veselilo, da se ga nisem	A
konec sveta, da se bo Snežnik prekucnil in da bo	morje	zalilo naše kraje.Tak je bil tisti Luka.	A
tedaj se je Učka umaknila s poti in razkrila	morje,	ves Kvarner z daljnimi otoki, prav tako kakor	A
obetala nič dobrega. Če se bo zdajle potočilo v	morje,	preden bo priklical stražarje in se pomenil	A
Luin: www.omnibus.se/beseda) I Jadransko	morje	je mogočno pljuskalo ob skalo, na kateri stoji	A
Prisegam ti Oton: kakor buta večno	morje	že tisočletja zaman ob devinsko skalo, tako	A
V veliki dvorani, katere se je videlo na	morje,	je stal mladi gospodar pri oknu in je nepremično	A
roka držati očetov meč.« Močno je šumelo večno	morje	in butalo ob devinsko skalo.V svitu zahajajočega	A
modra in topla. Ta toplota se vali po njej kakor	morje.	Zelena bilka se ziblje in koplje v njem, roža	A
bi ga dvignil do neba, letel ž njim na široko	morje	in ga spustil v njegovo globoko dno.Ali jad	A
pomikati sprevod. Ulice in ceste in trge je zalilo	morje	navdušenja.Človek ne ve, kdo vse poje in kriči	A
dnevi, ko bi se morali odeti v belo in rdeče	morje	kopičastega cvetja.Kostanji pa stoje goli kakor	A
imela konca ne v dalji, ne na desni, ne na levo.	Morje	je bilo to, in ko ga je Gizela ugledala, je	A
v vplivu njegove mogočnosti. Ona je ljubila	morje,	kakor jaz, poslušala šumenje njegovih valov	A
nazaj za njimi se je zibalo v temi črno mogočno	morje,	daleč tja pod mrakom, ki ga ni bilo več mogoče	A
vročih ust svojih ljubljenk, »ti ‒ ti ‒ nehaj!«	Morje	je bučalo pod nama, zdelo se mi je, da se je	A
visoko zaganjali, da so oplaknili najine noge.	Morje	je bilo nemirnejše kakor prej.Koder je bilo	A
imate oči, prelepe oči, po barvi take kakor	morje	zjutraj. ‒Dobro, pokima gospa in se smeje.	A
Kras, ki ga do tedaj še ni videl, in zlasti na	morje,	ki je pogledalo za malo postajo izmed skalovja	A
»Kaj?« »	Morje!	« Valovi so se iztezali res po produ, enakomerno	A
pomoč. »Pojdi pomagat, stric, da vržem mamo v	morje!	« »Takoj,« se je smejal in bredel bliže oprezno	A
imela konca ne v dalji, ne na desni, ne na levo.	Morje	je bilo to, in ko ga je Gizela ugledala, je	A
v vplivu njegove mogočnosti; Ona je ljubila	morje,	kakor jaz, poslušala šumenje njegovih valov	A
nazaj za njimi se je zibalo v temi črno mogočno	morje,	daleč tja pod mrakom, ki ga ni bilo več mogoče	A
vročih ust svojih ljubljenk, »ti ‒ ti ‒ nehaj!«	Morje	je bučalo pod nama, zdelo se mi je, da se je	A
visoko zaganjali, da so oplaknili najine noge.	Morje	je bilo nemirnejše kakor prej.Koder je bilo	A
moleli iz megel, kakor bi jih bilo oblilo sivo	morje.	Vdova je stala ob jami in tiščala robec na obraz	A
»Kaj?« je zganila ona rame. »	Morje,	sonce in tista luč, ki je blesketala po daljnih	A
Rudolf Gruden, privatije ‒ jo ljubi kakor luna	morje,	kjer se koplje vsako noč in kakor je vse to	A
roži, ki se brez tebe razcveta! Pošlji, Bog,	morje	zelenega volka, razlij ga po bakru! Pošlji,	A
in preplavlja ob svoji uri duha kakor viharno	morje	bregove? Že sva skupaj, Hrizantema, že se vrši	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani