Moje in vodnikove dobre oči niso videle ne morja ne Benetk, in moral sem gospici pojasniti, da na tisti strani, kamor gleda, ni morja, ampak suha zemlja kranjska in hrvaška, in da od svojega stališča sploh ne moremo zazreti morja, ker še nismo dospeli do višave grebenov južnih gora bohinjskih, ki se prostirajo med nami in morjem. Zemljevida nisem imel pri rokah, povedati nisem mogel višave nad morjem o našem stališču in onostranskih sedlih, in zatorej je gospodična še vedno koprnela v pogledu na svetlo morje in motrila, kdaj bo zazrla prvi parnik, ki plove od Trsta do Benetk. Podiral sem nje prazno domnevo, pa vodnik je posegel vmes, češ da gospica iz Primorja gotovo bolje pozna morje nego jaz, ki ga še nisem nikoli videl.