morje (601-700)

”Naš osel, Dio mio!“ ”Malo shujšal je,	morje	ga je vzelo!“ Ne le, da je shujšal - v nobenem	A
”Na tla z njim! V	morje	z njim!Udarite! Bijte!	A
upehani biriči zaostajali. Ko je sonce utonilo v	morje	in je hitro ugašal istrski mrak, je izginila	A
Nič... Kaj je na tem, če so padli v	morje	moji cilji?Kaj je na tem, če mi pljujejo ljudje	A
razkošjem, prsti pa so se mu potapljali v zlato	morje	njenih las in se igrali z mehkimi, svilenimi	A
barko, pod pisana jadra; narahlo bi se zibalo	morje	pod menoj, pljuskalo bi zamolklo ob breg in	A
šel, kjer je globoko spodaj pljuskalo svobodno	morje	ob strme, črne skale.Daleč, daleč ... zakoprnelo	A
Kakorkoli, kamorkoli! -- Jadraj, barka, veliko je	morje,	na vse štiri strani ti je odprto in pristanišča	A
vdrugič in na neizmerni dlani me je vzdignilo	morje.	Kam?	A
odkod je prihajala. . / . / stran 78 . /	Morje	je bilo mirno in črno; zgenil se ni rahel val	A
smrt v valovih? Upal sem, da me je bilo vrglo	morje	po naključju na najpustejši kraj te čudežne	A
hrib; pred mano, na vse strani, črno, mirno	morje.	Šel sem dalje, višje; noge so se mi udirale v	A
prirodoznanec po dolžnosti. Stopil sem na vrh:	morje	vsenaokoli. Pomislite, gospod -- nič nisem	A
bilo temno in brez obrisov, kot da se razteza	morje	tjá do obzorja... Hipoma se je zdrznil; dvignil	A
toploto... Tam doli se je svetilo veliko mesto,	morje	belih poslopij med parki in vrtovi.Milan je	A
”Kaj? Ali se res preliva eno samo	morje	solzá od vzhoda do zahoda?Kaj?	A
Milijoni trpe - trpe do groba; kdo jih tolaži? ...	Morje	se preliva brez konca in brez mej - solza pa	A
beseda, blagruj Gospoda! - za mestom brezkončno	morje,	veselje brezkončno, brezkončna svoboda!Kakor	A
okrenil; morda je bil užaljen. ”Ali si videl	morje?	“ sem ga vprašal jaz.Pogledal me je z zaupljivimi	A
je z zaupljivimi očmi ter je premišljeval. ”	Morje?	Videl sem ga ...	A
bilo nič tam, pa sem kar čez skočil!“ ”Čez	morje?	“ ”Čez morje sem skočil ...“	A
”Čez morje?“ ”Čez	morje	sem skočil ...“ V tistih svetlomodrih, žarečih	A
trdno je veroval, da je bil v Trstu, da je videl	morje	ter da je vsled pomanjkanja mostu čez morje	A
morje ter da je vsled pomanjkanja mostu čez	morje	skočil, ker je pač moral na ono stran ... Tudi	A
deveti deželi! Zlatolasi otrok je videl Trst in	morje	z očmi svoje mlade duše; mi pa smo to daljno	A
morejo, naj romajo misli! ... Ali ste videli kdaj	morje?	“ ”Že sem ga videl.“	A
”Že sem ga videl.“ ”Tisto	morje,	ki je brez konca, kolikor daleč meri oko?“	A
vem, da bom še vse videla - gozd in polje in	morje.	Da bi se že kmalu zgodilo ... vsak dan mislim,	A
pločami; nebó je plavalo nad nama kot jasno, tiho	morje;	a tam spodaj so šumeli črni hrasti in pod njihovimi	A
da si kakor slaboten otrok, ki sanja, kako bi	morje	preskočil, pa se zvrne v jarek.Vedela sem in	A
“ Tu pôlje življenje v polnih valovih kakor	morje	... v tisočerih barvah, in vse barve so jasne	A
Njen grad stoji ob morju.	Morje	je tako veliko, da se ne vidi kraja nikjer	A
kraja nikjer - kamor se ozreš, samo srebrno	morje.	V gradu, na stopnicah in na koridorjih rastejo	A
nedosegljivo, nemogoče; le trene, pa je prestopil	morje,	le poseže, pa je zvezda na njegovi dlani.Zanj	A
jutro je bilo, ko se je pod Nabrežino zasvetilo	morje.	Jošt se je ozrl skozi okno z zaspanimi očmi.	A
njegovo srce. Gledal je v nebo, v to svetlo	morje,	na prostrano polje, na bele rute, ki so se lesketale	A
kanil v srce nemir ... in iz take kaplje je kmalu	morje	...Prosim te, razodeni mi ... zdaj v tihi noči	A
MOJ PRVI POGLED NA	MORJE	V Pulju sem na počitnicah.	A
na počitnicah. Burja buči, dež bije ob okna,	morje	v zalivu je temno in nemirno. Tako vreme	A
vroče, meni tako dolgočasno mesto, da bi videl	morje,	da bi se vozil po njem v majhnem čolnu, o času	A
vina, se napotim na holmec, da vidim odprto	morje	še pred solnčnim zahodom.Nebo je jasno, zrak	A
zlatih žarkih. Ni mogoče videti, kje se spoji	morje	z nebom - v daljavi je zavito vse v sreberno	A
svitu, manjši, vedno manjši - kakor bi se v	morje	potapljale zlate školjke in se prikazovale.	A
. / stran 310 . / tudi ta izgine: dolgo se	morje	sveti, z morjem nebo in bregovi - ali ta svit	A
-	Morje	je temno, samo na izhodu so valovi posrebreni	A
/ . / stran 311 . / gledati, se vse spoji v	morje	svetlobe.Počasi ta svetloba obledi, le v sredi	A
holmu navzdol, ko se še nekolikokrat ozrem na	morje.	Luna sije čarobno, morje se blišči še lepše,	A
nekolikokrat ozrem na morje. Luna sije čarobno,	morje	se blišči še lepše, kot o solnčnem zahodu, ker	A
ljudij. Huj, kako nasprotje z lepim pogledom na	morje,	z veličastno naravo!Pohitim domu in drugi dan	A
od samega strahu, ker ne vidi več brega in je	morje	vsenaokoli.Pa jo vzdramim!“	A
ono je imela čudovite lasé: -- polno, valovito	morje,	bleščeče se v rdečkastem zlatu.In zaljubil sem	A
v rdečkastem zlatu. In zaljubil sem se v to	morje,	poljubaval ga nesvesten s poželjivimi, trepetajočimi	A
vrtince, ali ko že ugleda pred sabo lepo prostrano	morje,	ga premoti veseli razgled ter ga napravi tako	A
bi merili ljubezen s korci, bi izmerili pač	morje	same izgubljene ljubezni, izlite na cesto kot	A
Kar sem izgubil in zamudil, mi daj, vse tisto	morje	brezkoristne razlite ljubezni, mojo v skromnosti	A
ker so njene nogé takó nežne in natančne! O	morje	brezkoristno prelite ljubezni, o zapravljena	A
Res je sijalo tam južno sonce, res je bilo	morje	bolj sinje nego nebo, in res so zorele pomaranče	A
se . / . / stran 301 . / je temnilo v daljavi	morje	temnosinjih smrekovih vršičkov. ”Ali se vidi	A
in bližalo, kakor bi se valílo naproti temno	morje	...Stiskali so se drug k drugemu, in nikomur se	A
zdaj se je razgrnilo pred mojimi pogledi odprto	morje.	Četudi si videl še tolikrat to neizmerno gladino	A
dreves, od vseh strani se je zgrinjalo kakor	morje.	In zdaj ni bilo na svetu nič drugega več nego	A
jutru. Štiri ure - en korak; lastavica preleti	morje,	lačen vrabec ne prefrči plota.Komaj je bila	A
začetka in brez konca, brezmejno in brezoblično	morje	sive megle, dežja in blata in bridkosti.Nobene	A
obupa. Tudi duša sama je bila vsa kakor to sivo	morje	meglé in bridkosti; in misel, ki se je plaha	A
zibal veter košate vrhove, je šumelo neskončno	morje.	Tod okoli, na mehkem mahu, v skritih lopah (rdečeroža	A
stre teló in moči očí s solzami ... ne! Kakor	morje	se je razlila v meni, kakor široko morje, tiho	A
Kakor morje se je razlila v meni, kakor široko	morje,	tiho in črno, -- zgrnila se je nadme, kakor	A
polagoma v sladke sanje, kakor preide v daljavi	morje	v nebo. In vsak večer, ko vtihne svet, se	A
misli in njih jezik, tako kakor kane kaplja v	morje	in se spoji brez sledú z vesoljnostjo, namesto	A
bi tako storil ter se oženil, je hotel izpiti	morje,	uzurpirati božji tron ter vsiliti človeštvu	A
potopljeno vanje vse mesto, kakor v zvezdnato	morje.	Njune besede so bile poluglasne, mehke, jecajoče	A
izgnanci in obremenjenci, kam bi pljusknilo temno	morje	svoje pene?Ampak nekaj posebnega razlikuje to	A
se je pripogibalo rumeno klasje - mirno, leno	morje	daleč do obzorja, kjer so se dvigali nizki holmi	A
sta gledala v nebo -- kakor s strme visočine v	morje;	obšla ju je sladka omotica, srce se je širilo	A
spremlja po vseh daljnih potih, čez dežele in čez	morje;	še ob poslednji uri jo pozdravljajo umirajoče	A
ni treba solzá, hraniva jih za kasneje, ko bo	morje	med nama.“ Le tisti čas je bila Mana sama	A
dan sem zamudil zaradi tebe, sirota, ki te je	morje	tako razzibalo, da sem te le po kranjskem klobuku	A
nazadnje jih bo sto tisoč, ki bodo koprneli čez	morje.	Žejni in lačni bi se vozili osem dni in noči	A
zaobrnila je v širokem kolobarju, zarezala je v	morje	dolgo svetlo brazdo in kmalu je Pavle ni več	A
Pozdravljam te stotisočkrat čez to široko	morje;	da bi ga ne bilo med nama! Nikar ne zameri,	A
srcu. ”Ne maram umreti prej, pa če je treba, da	morje	preplavam in da romam po kolenih čez hribe in	A
in omahovaje proti jarku. Manca, poglej čez	morje,	svoj pozdrav mi pošlji ob tej uri!“ Komaj	A
-- Čez gore in doline bi se preberačil, čez	morje	pa ni ceste, ne steze.Pa zbogom, dekle, in nič	A
saj ne pride,“ je vzkliknila. ”Kako bi peš čez	morje?	“ ”Nerodno bi bilo,“ je rekel Lojze.	A
ki je bila široka in vodena, kakor sámo Rdeče	morje.	Takrat sem jo prijel za roko: Ne več dalje, ti	A
nisem več mlad, ne pojdem bos čez to široko	morje.	Daj mi roko za slovo in ne zameri nikar!	A
veselo: sonce sije, gora zeleni, ponoči pljuska	morje	in mesec plameni. Evo, tako je tam doli, drugega	A
vsepovsod. Na bojne pohode pojdem s tabo in na	morje,	spremljala te bom po nevarnih potih in po divjih	A
doli sije sonce, praviš, kresovi plamene in	morje	pljuska, a tu v zidovju je hlad in brezdelje	A
Adriji, ribaril in sukal jadrnico, ki jo je gnalo	morje	sem in tja. Ej, v Senju je bilo veselo!	A
srečo, ko ga popade nemir: doli plaka zemlja in	morje	se vzburkava, gozdovi tulijo in vranci rezgetajo	A
odbije: »Z balijo se pogajati ali pa pljuvati v	morje.	« In res: komaj je bil sklenjen mir, vdere močnejši	A
krvavordeč na mrtvi straži, plamen drhti, vzdihuje, a	morje	razpenjeno rjove ...Doli plakajo skale, zvesti	A
ji je, ko da je šinilo naenkrat sto solnc v	morje	megle.S tresočo roko je poiskala Anica v predalu	A
ne umrje, naj ne umrje!« Tedaj se je razlilo	morje	svetlobe in solnčne luči vseokrog po Peči.Hip	A
Vstala bi, hitela. Ven, ven v zrak, v	morje	luči.In zopet in zopet mrzlo, ongavno čustvo	A
Zdravnik plane k oknu in ga razkrije.	Morje	luči sine hipoma v sobo.Marjanica zatuli divje	A
mogočen četverostran pramen, v katerem je igralo	morje	drobnih praškov, padalo, gibalo navzgor, vrtinčilo	A
Babilona; stolp napuhnjene volje je videl daleč čez	morje	stotero zlo in greh, ki se je bil od vlačugarskega	A
vseh časov in vekov je raslo v nepreglednost	morje	čudes vseh zemelj in strani.Sredi med Laborintom	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani