morje (501-600)

Sopotniki so vstajali in rinili k oknu. »Morje,	morje!	« Stanko je stopil na klop in prek glav iskal	A
prek glav iskal z očmi zaželeno čudo. Kje je	morje:	Saj ga ni!Kje je tista neskončna temnomodra	A
neskončna temnomodra, razburkana plan, kakršno je	morje	videl naslikano? Nekaj sivega, svetlega se je	A
... « Torej je vendarle ta siva, svetla ravan	morje.	Niže, niže je drčal vlak, bliže, bliže morju	A
»No torej! Videl boš	morje	in ladje, tako velike kakor ljubljanski grad	A
»Zdaj pa lepo pojdi z mano, greva gledat	morje	in ladje!« Govoril je prijazno, niti ga ni več	A
Tak otrok!	Morje	bi mu pokazal in ladje, otrok ga pa zmerja!	A
je dejal: »Povej mi, berač, kako si prišel v	morje,	da še živiš in da si se ujel v mojo mrežo!«	A
mlinski kamen okoli vratu in da se potopi v	morje,	kjer je najgloblje! Ti preudarki niso kar tako	A
in se je ozirala name, na mlinski kamen in na	morje,	in ker nemara ni brala prej omenjenega slovarja	A
emdesetletnico. Gospa pa mi je voščila srečno pot na	morje.	Vprašal sem, čemu naj grem na morje.	A
pot na morje. Vprašal sem, čemu naj grem na	morje.	Rekla je: »Solit se.«	A
duhal moj nos! Kaj je ne bi, saj včasi duha še	morje,	pa je tja šest ur z avtom in ga natančno duha	A
svojega daru, da duha parcelo in poletje in	morje	in naftalin in plesnobo? Ako bi bil pes, da	A
bolezen od morja ‒ nekaterim, vem, da škoduje	morje.	Svak Bonaventura in svak Artur sta pela »Morje	A
morje. Svak Bonaventura in svak Artur sta pela »	Morje	adrijansko« ‒ koj sem čutil, da mi ne de dobro	A
plavajo, zanikrnice, če nimajo tekočine kar za	morje	‒ to ni dobro, to ni prav! Oh!	A
morebiti od morja, ki je riba živa v njem plavala.	Morje,	za marsikatero reč si koristno ‒ tudi moškim	A
za »Buči, buči«. Okusa pa nisi koristnega, o	morje!	Morebiti mi prihaja slabi okus od onega morja	A
se razprostirale čudovite barve, to je bilo	morje,	sredi morja je tičal čoln kakor muha v močniku	A
Zastran morja pa sta oba naglašala, da je	morje	pri Omišlju prima. Vendar sta dejala, da je	A
Omišlju prima. Vendar sta dejala, da je na Rabu	morje	še bolj prima, ker je tista četa, ki je taborila	A
lahko potrdim, da denar, kar ga je stalo njuno	morje,	ni bil vržen tako rekoč v vodo, nego sta si	A
Skavt naj vedno govori resnico! In	morje	in otok ‒ kje si ju videl?Ali in kdaj si se	A
in kdaj si se prepričal na svoje oči, da je	morje	in da je morje baš pri Krku, ako je sploh Krk	A
prepričal na svoje oči, da je morje in da je	morje	baš pri Krku, ako je sploh Krk na svetu, in	A
profesorji in take vrste ljudje trdé, da sta	morje	in Krk in da uspevajo tamkaj fige in ribe in	A
Tako se je zgodilo, da je skavt Peter prišel na	morje,	a mu je morje nudilo obilo novih prilik, da	A
da je skavt Peter prišel na morje, a mu je	morje	nudilo obilo novih prilik, da se uri in izkaže	A
se kopali, je vsakikrat, preden je stopil v	morje,	vljudno dejal: »Pardon!«In če se mu je približal	A
pi! Morskemu volku strogo prepovedan vstop v	morje	deset metrov od obale! Bi-pi!«	A
hrepenenje je bežalo pred vlakom, koprnelo čez	morje	in segalo v roke Janezu. Sedela je stisnjena	A
hrani. Hamburg. Pred trudno Ančko se je svetilo	morje.	Ladje so se gugale na njem.	A
Toda odleglo je njej in odleglo drugim.	Morje	je šumelo, razdalja se je krajšala, vseh misli	A
ležala in čutila samo eno čustvo: »Razgrni se,	morje	in pokrij mene in moj greh!« Pri kajžarju Antonu	A
Pes je pravi amerikanec. Ima nos, da bi čez	morje	zavohal pečenko.In razumen!	A
napeljane vzpenjače, se bo odteklo še mnogo vode v	morje.	)Ovce nam dajejo volno, ki je nobene umetno napredene	A
gaja onstran meje. Od tam se je lepo videlo na	morje,	ki je bilo blizu.Petrus je pogrnil plašč na	A
kavsnil po prstanu in ga odnesel. Letel je čez	morje	proti skalnatemu otoku.Petrus je gledal za njim	A
Nevihta se bliža. Le poglej, kako je že skodrano	morje.	« Petrus mu je vrgel cekin.	A
Nista še bila na sredi pota, ko se je začelo	morje	buriti.Valovi so rasli, voda je pljuskala v	A
Kar zagleda nekaj ribiškega orodja, ki ga je	morje	splavilo na suho.Med mokro šaro je našel trnek	A
prstan, ki je zdrknil orlu iz kljuna in padel v	morje,	kjer ga je požrla riba. Petrus bi bil neskončno	A
so se delali na vodi. Makalonca je klicala v	morje,	klicala v bregove. Nič in nič.	A
Takrat so se od oljčnega gaja premaknili na	morje	štirje težki čolni.Valovi so jim segali do roba	A
»Nikjer, prejasnost!	Morje	kakor umito, pristan na drobno ogledan ‒ nikogar	A
hrepenenju in čakanju. Počasi je zakrvavelo	morje.	Mogočna sončna obla se je dotaknila valov, potapljala	A
« Veslači so tako spretno zasajali vesla v	morje,	da ni pljusknilo, ni zašumelo. Kakor skrivnostni	A
napela, zmagalec Epafrodit je odplul na široko	morje.	ČETRTO POGLAVJE Po Iztokovem in Epafroditovem	A
Kaj čakate?« »Jasna despojna,	morje	ljudstva ‒ straža prešibka.«Azbad je slovkoval	A
Pikra porogljivost pohotnice, ki je prebredla	morje	blata, ji je obsenčila poteze na licih. Ustnice	A
jambori krivili. Ob straneh pa so še udarjala v	morje	dolga vesla pod mišičavimi rokami najboljših	A
je stresla, nekoliko nagnila in obstala. V	morje	so spustili čolniček.Vanj sta sedla Epafrodit	A
verige, nato vse tiho. Pod vesli je pljuskalo	morje.	Drgetajoč kakor topolov list se je vzpel na vrečah	A
lep čolnič in s štirimi častniki odrinil na	morje.	»Otmo ga!	A
Tedaj je zletelo belo praporce preko ograje v	morje.	Bleščeča postava je izginila s krova.	A
razpenilo, suženj je planil s krikom s krova v	morje	in se prijel čolnička, ki je plesal ob barki	A
rimski cesti, ki je držala v Podonavje in za Črno	morje.	Bila je zapuščena in zanemarjena.	A
Hilbudijem so stanovali tu Sloveni, ki so gojili celo	morje	lanu.Zato se imenuje ta kotel, ki je v razvalinah	A
»Naj se razjoka ob meni!« »Kakor	morje	je tvoja dobrotljivost.« Stari Hun je odšel	A
trombe. Čuvaj vzhodnih dveri se ni ozrl na	morje.	Ni utegnil.	A
delo njega, pred katerim poklekata zemlja in	morje.	Sporočil bi rad o begunu Epafroditu.«	A
je videl, kako se je pogreznil z ladjo vred v	morje!	« Teodora še ni okrenila glave.	A
toda za Epafrodita je to smet, ki jo vrže v	morje,	da podraži ribice.« »Torej bo moral plačati	A
dospeli na desni breg, se je že razblinilo megleno	morje.	V daljavi so se svetili nizki griči, visoko pod	A
mene od same bridkosti. In jasna gospodarica,	morje	žalosti, grenke kakor mira, je razlito po njenem	A
To je bil moj sklep. Nato bi bil planil v	morje	in se pogreznil na dno, da bi ušel sramoti,	A
je nisem otel. Zvečer sem šel s čolničkom na	morje	in na samotnem kraju pritisnil k bregu.Poiskal	A
Da, da, miši ste, Bizantinci. V	morje	vas pahnemo kakor žabe v lužo!« Nove plohe strelic	A
reveži, ali bogatini so jih pehali iz čolnov v	morje,	da se niso potopile preobložene šajke.Stotine	A
nekakšna grška prisega. . / . / stran 284 . /	Morje	se je zdramilo in plulo v nemirnih valovih.	A
perut na morju je polagoma rasla. Ob bregu je	morje	šumelo, vznemirjeno od ugodnega juga, kakor	A
se je še enkrat kakor začudeno dvignilo nad	morje,	nato je sunkoma utonilo.V mraku je zagorel s	A
stolpa rdeč ogenj in oblil z žarom mesto in	morje.	Z ladje se je posvetila plamenica, zagugala	A
morja. Vojska je hrumela v slovesnem pirovanju,	morje	je vznemirjeno pljuskalo ob bregove. »Ne hodi	A
zaslutila, da je daleč ta ura, kakor bi utonila v	morje.	Tudi Brest se je domislil in se v duši kesal	A
tako gosta in silovita, da je kot razdivjano	morje	valovila sem in tja in upogibala drevje in grmičje	A
nedaleč od našega bloka se je že slišal živžav.	Morje	je bilo gladko in se je bleščalo.Nekaj deskarjev	A
zalivček bistre, mirujoče matične vode, majčkeno	morje	sámo zase, prozorno, z mivko in s kamenčki na	A
se odpravljala na svojo prvo veliko pot. Na	morje.	S prijatelji.	A
in z očmi čisto blizu sva ležala in poslušala	morje,	ki je s svojim plivkanjem prinašalo zgodbe od	A
ker so se s Frenkovim beemvejem odpeljali na	morje.	« »Hvala, ni treba.«	A
to domišljavo, tečno sorto! Gremo v hribe, na	morje,	na izlet z biciklom!Gremo v kino!	A
nekaj važnega. *** Veliko modro oko, kakor	morje,	kakor plamen, kot nebo.Zanihalo je nad menoj	A
mu izteza naproti v učinkovit pozdrav, celo	morje	pisanih barv vihra v lahnem, od Ložnice pihajočem	A
stoji na široki ploščadi, z nje se ozira na	morje	megla, tako turobno v svoji sivi puščobi, da	A
Toda glej!	Morje	zavalovi, na sredini se gosti, na sredini raste	A
se nestanka nepopisne radosti, ki se je kakor	morje	prelivala v njegovi duši.Samo mišice na njegovem	A
je dolgočasno in oblačno. Kadar pogledam na	morje,	tja daleč v tiho daljavo, obide me neko posebno	A
strašno duševno uboštvo, ki je razlito kot umazano	morje	po vsi naši mili domovini.Ne govorim o ljudeh	A
Po zemlji je razlito raztopljeno zlató; kakor	morje	leži na širokem polju; v kapljah se blišči na	A
bridkosti in trpljenja strnili v neizmerno, pokojno	morje,	ki se je razpenjalo tiho in jasno pod tihim	A
Zabučalo je in bučanje je naraščalo, bilo je kakor	morje	in zmerom bliže je prihajalo morje in valovi	A
je kakor morje in zmerom bliže je prihajalo	morje	in valovi so peli.Čudovita pesem je bila, čudovito	A
Dan na dan po troje veder solz! Daj	morje!	Še morje ne zabriše in ne popije ene same krivične	A
Daj morje! Še	morje	ne zabriše in ne popije ene same krivične besede	A
toliko se ni genilo srce, kakor bi se genilo	morje,	če bi ga dramil z dlanjo ... Kje so oči, da bi	A
se ni dalo razločiti, kje se nebo potaplja v	morje.	Meščani so se bili navsezgodaj prazniško	A
gledali z upognjenim životom in resnim obrazom na	morje.	Tako so stali tam že opoldne, pod razpaljenim	A
Toda nenadoma se je odklenila, spustila se na	morje.	Barka je plavala jadrno, zavila je v prelepem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani