Sosedov France, ki je v mestu študiral, mu je bil prinesel neko knjigo in to je bral sedaj dan na dan. Bila so v njej razna popisovanja tujih, neznanih dežel, in kadar je bral bore pastir o krasoti onih krajev, širilo se mu je srce in romati bi bil hotel čez hrib in plan, le naprej, naprej za potokom, za reko, ki se izteka v morje, in tja čez daljno, globoko morje, naprej, le naprej. Sam ni vedel, kaj ga vleče, ni vedel, po čem hrepeni, in kadar je zvečer ležal v senu v hlevu, mu je prinašal hladni večerni piš odmev fantovske pesmi, ki je donela za vasjo, zjokal se je tako bridko; pa vendar je bil srečen, neznano srečen v bridkem joku ‒ pa zakaj?