morje (301-400)

ptičjim petjem, vse valovite Slovenske gorice,	morje	hribčkov, vsa skladna in tiha dežela tam za	A
Stena slovenstva. Tam čez je strašno germansko	morje.	Pri tistih zelenih hribih se začne, pa tja do	A
če stopim čez rob, padem v prepad, germansko	morje,	ki se zaganja v zidove občinske skupščine.Lepe	A
ljubljanskega barja do izliva Timave v Jadransko	morje.	Bil sem Orfej, ki se spušča, reče.	A
sovražnika toliko huje in iskreneje mrzili. A	morje	gorja, ki so ga živeli, je imelo za posledico	A
Nova štifta vstaja, je rekel naučeno.	Morje,	ki je skrilo sveti grob, že bobni pod zemljo	A
Nalahno valujoče in nalahno bobneče človeško	morje.	Tisočnoga gomazljivka skladno niha in miga in	A
nalahno valujoče in nalahno bobneče človeško	morje.	Meščani in plemiči in vojščaki in kmetje in vagabundi	A
Valovi, bobni.	Morje.	Tisočnoga, mrmrajoča tisočnoga vsenaokrog.	A
ostranstvo. Tam nekje, čisto na robu, sta se nebo in	morje	stikala.Ta mirna in neskončno tiha ploskev je	A
gledal okrog sebe. Zadaj za hišami je tolklo	morje	in nekak strah in nekak bes je čutil, naraščanje	A
človeških teles v kaosu narave. Razdivjano	morje	in zrak in v ozadju ostanki ladje.Nad njo rdeči	A
Tam, nekje za tisto črto, se začenja Zahodno	morje.	A že morje, ki je tukaj, ki je straža Zahodnega	A
tisto črto, se začenja Zahodno morje. A že	morje,	ki je tukaj, ki je straža Zahodnega morja, ki	A
počasnimi ladjami. Takšen je vstop v Zahodno	morje.	Toda Zahodno morje samo, to je tako veliko	A
Takšen je vstop v Zahodno morje. Toda Zahodno	morje	samo, to je tako veliko in strašno, da ga ptica	A
in zevajočimi žreli. Nekoč so mu rekli tudi	Morje	mraka. Lastnik, rdečelični in debelušni	A
vedel, da je to grdo, sluzasto, oprijemajoče se	morje	tukaj zaradi njega.Da se zaradi njega tako nalahno	A
kos svinca. Sklenili so stave: eni so rekli,	morje	je plitvo, dno je komaj prekrito z algami in	A
algami in drugim rastlinjem. Drugi so menili,	morje	je globoko, algasta zmes plava na površini in	A
Kapitan je bil miren. To je pa res čudno	morje,	je rekel.Zdaj nihče ni vedel odgovora, kaj je	A
ali je mogoče, da nas ni potegnilo v Zahodno	morje?	Tam bi bilo konec, enkrat za zmeraj, na dnu in	A
dan, tudi ko ostalo moštvo počiva, vsak dan na	morje.	Telo ne sme ohlapniti, udi mo  ideoptions	A
krpe je navezal na dolgo vrv in jih spustil v	morje.	Mokra in od soli trda oblačila so potlej sušili	A
cerkvijo v nedeljo. Videl je spomladansko	morje.	Veter je tulil in prasketal v obeh jadrih in	A
Ni bilo veslanja in krvavih dlani. Gledal je	morje	in množico rib v njem.Hitele so k obali.	A
Videl je poletno noč.	Morje	je razsvetljevalo ostro in skrivnostno svetlenje	A
Bilo je sivo in mračno. Zdaj je imelo	morje	svoj starikav in zlovoljni obraz.Ko je zapihalo	A
izločke, ki jih je kdo ve kakšna neumna nuja na	morje	pognala.Dobivali so plačo, niso bili v okovih	A
jih, pobijali, gnali po cestah na ladje in čez	morje.	V dolgih sprevodih so se vlekli po španskem kamnu	A
bil spreten, komur je uspelo, ta je prišel čez	morje.	Na oni strani pa živi divje pleme častilcev ognja	A
mornarja zavila v mokro platno in ga potisnila v	morje.	Vsak je hotel svoje.	A
hotel svoje. Eni v pristanišče, drugi na odprto	morje,	kjer bo veter pobral kužne klice z njih.	A
navezoval vrv na galjotska oblačila in jih spuščal v	morje,	da jih je opralo; pozimi nalagal na peč, ki	A
Niso ga zlomili.	Morje	ga je zlomilo.Morje ve, kaj počne z ljudmi.	A
Morje ga je zlomilo.	Morje	ve, kaj počne z ljudmi.V nekem neurju mu je	A
je jokal in prosil za smrt. Naj ga vržejo v	morje,	naj ga na palubi pokončajo.Samo teh ptic, te	A
pognati iz njega. Noben bič, nobeno kruto	morje.	Ni ga ubilo.	A
se več skušal dotolči z delom in mislijo na	morje,	na sled blaznosti, ki se peni za njihovo ladjo	A
Verigo je dobil okrog pasu in okrog nog. Kot	morje	neskončni obup se mu je zategnil okrog srca	A
vsi smo skupaj in vsi smo na istem kosu lesa.	Morje	se za to malenkostno razliko ne briga s svojimi	A
kako slabo misel? Mislil je: Kakšno je Zahodno	morje?	Kakšna so brezna, ki požirajo ladje in ljudi	A
Mislil je: Kaj se skriva v globini? Kako duh	morje	pregiblje?Kdo pošlje zver, ki skoči iz vode	A
Blaznost dolbe čeljust.	Morje	ve, kaj hoče.V mehkužnih delih telesa gnezdijo	A
Bila je ostra in čvrsta in črna.	Morje	je bilo mirno, vendar je vedel - zdaj bo hudo	A
vsepovsod in hladen pot mu je stopal na čelo.	Morje	je bilo negibno.Ribe in ptice in jadra na obzorju	A
je hotel piti in jesti. Pokazali so mu samo	morje	in ribe v njem.Zdaj mu je bilo dovolj, zdaj	A
bilo giba, ki bi pognal žarečo kroglo v Zahodno	morje,	tja, kamor sodi, kjer glasno zacvrči, ko se	A
umaknilo brezno. Bilo je sonce vrh neba in	morje	pod nogami vsenaokrog, bila je roka, ki je zagrnila	A
Stvar je bila brezupna.	Morje	ve, kaj hoče. Galjot je klical hudiča.	A
se je nalahno potegnila iz telesa in šla čez	morje.	Z njo bo dobro, našla bo pot k neki obali, a	A
istaniškega živžava. Veter hladan je res potegnil čez	morje.	Galjot je čutil, kako mu njegova hladna sapa	A
mestnih sodnikov? Kje je, navsezadnje, Zahodno	morje	in kje so globine, kje so nočni in dnevni dogodki	A
Kazal je in mahal in se spakoval. Ladja,	morje,	jadra, vesla.Kapitan in trgovec sta se pobrala	A
Ne bo črnine po nogah, ne sluzi v krvi. Ne	morje,	ne viharji in ne sodniki, ne ljudje in ne bolezni	A
Galjot je lezel po robu stene - spodaj je bilo	morje.	Nevarno je udarjalo ob čeri in hrumelo in klicalo	A
je bila pečina, za njo . / . / stran 305 . /	morje,	na levi zid, na desni zid.Mokre ptice so šle	A
okoli njega in čakale. Galjot je gledal dol,	morje,	gledal je skozenj, naprej in zadaj je videl	A
tak, kot kakšen starec. Dolgo je gledal v	morje,	dol je gledal kot kakšna Lepa Vida, potem pa	A
postavil predenj. Spravil ga je na ladjo in čez	morje.	Spravil ga je v to globačo in izvlekel ga bo	A
tisti krik, ki je morjačkovo dušo odnesel čez	morje.	V zaselku zares ni bilo življenja.	A
. / stran 11 . / hitri, čez tisto oceansko	morje,	o katerem je pripovedoval oče in ki se izliva	A
okni, nekje tolčejo polkna, ob obali se peni	morje,	njeni zavijajoči sunki poudarjajo tihost in	A
se mu sanja, da se pri Barkovljah potaplja v	morje.	8.	A
glasov zunaj se razmnožuje, zunaj nekaj narašča,	morje	mrmrajoče množice.Množica pravičnega ljudstva	A
našel pot. Tudi iz Benetk, iz katerih žari čez	morje	in notranjo pokrajino moč velikih relikvij,	A
glavami, zavita v megličaste oblake kadila. Rdeče	morje,	je rekel župnik Janez, romanje je prehod čez	A
rekel župnik Janez, romanje je prehod čez Rdeče	morje,	je pot v obljubljeno deželo, je spoved na Sinajski	A
in moči njegovih besed. In ko je rekel: Rdeče	morje,	prehod čez Rdeče morje, je v megličastih koprenah	A
In ko je rekel: Rdeče morje, prehod čez Rdeče	morje,	je v megličastih koprenah nad njihovimi glavami	A
prostora, čez katerega bodo morali, prostora, ki ni	morje,	ampak je zemlja, njeni hribi, gozdovi, doline	A
njegovi kranjski soldati pognali Pruse v Severno	morje	ali nekam daleč gor v Rusijo.Vojnih veščin se	A
krhkimi ladjami odpluli na odprto in nemirno	morje,	ne da bi mu izmerili daljo in nebeško stran	A
videli, da je to brezno prostrano, neizmerno	morje,	prepolno plazilcev in insektov in da je njihovo	A
pomislila, da je njeno brezno prostrano, neizmerno	morje.	Ampak še bolj prostran in globok je bil pogled	A
čez to vodo, kakor je spravila sebe čez tisto	morje,	pa čeprav je morala potem utopiti brodnika,	A
bledla, v vročici se ji je prikazovalo veliko	morje,	ki buta vanjo, reka, ki dere s svojo hudourniško	A
tišino samostanskih hodnikov, za potovanje čez	morje,	za šolo, ki jo je vodil v misijonih. Padel	A
Predstavljaj si, reče Simon, da je tista ravnica	morje.	Zlahka, reče Katarina... jaz sem si zmeraj želela	A
mrzlo deželo... če bi romali v Padovo, bi videli	morje,	zaprti smo v ene doline in rinemo v druge, je	A
si predstavljam tisto ravnico spodaj, da je	morje,	ti si videl veliko morja.V Lizboni diši po Afriki	A
Afriki in Aziji, je rekel, tam skoraj vidiš čez	morje,	črni mornarji se pretepajo pod okni in črne	A
tam oblaki? reče, kje? vpraša Simon, tam čez	morje,	kakšni oblaki potujejo nad tvojimi Indijanci	A
Simon: na koncu ravnice, zgoraj, kjer se začenja	morje	gozda, tam so veliki slapovi, voda reke Iguazú	A
moj, toko-toko-tok, da te ne potegne, hladno	morje	na robu velikega kontinenta hrumi navzdol, da	A
kechuite, če se zdaj nameravajo odpeljati čez	morje?	Nek popoldan je pri vodnjaku govoril z indijansk	A
ki mu je Bog določil, da je preplul široko	morje	samo zato, da bi se midva srečala, Simon in	A
še zdaj ni samo moje... slišim zvezde, slišim	morje,	slišim njeno srce in njeno kri, ki je moja,	A
težji. Legla je vanj, kakor v toplo, prijazno	morje.	Obraz je potopila v sneg in poslušala slabotno	A
utrip srca. Zamolkli udarci so spodaj, ko	morje,	ko butanje reke v steno. Debeložilnate cevi	A
ki se . / . / stran 135 . / peljejo v Črno	morje.	Temni se, oblaki so se pomaknili sem, pod oknom	A
obdan z mestom. Pripravljen, da odplujem v	morje	zgodbe, skozi viharje in čez lesketajoče se	A
zasnežene. Samotni par stoji na koncu daleč v	morje	izplazenega kamnitega jezika, zadaj je zeleni	A
on, ker ni pomol, ampak valobran. Pa tudi	morje	je čisto plitvo, reče ona, tu ne more pristati	A
nenavadno je lepo. Lošinj je spomladi zelen,	morje	je modro, z nekaj sreče je mogoče videti delfine	A
je mogočna gradnja. Dolg je dvesto metrov,	morje	okrog njega je globoko tri metre in pol in zanj	A
Zadaj je kulisa zasneženih gora na kopnem,	morje	se blešči, dobro sonce in mila luna osvetljujeta	A
ali ob njem niso nikoli pristale. Ostal je v	morje	položen spomenik, padli kamniti obelisk, ki	A
da izvršimo velika dejanja. Dolgo je zrl na	morje,	preden je izrekel te besede, rekel jih je morju	A
Valobran je rasel počasi.	Morje	je bilo nenasitno, vanj so nasuli, nametali	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani