Samorad se sprehaja po krasnem perivoju ob svojem dvorcu, da bi si razvedril duha. Toda zaman: vsi divni prostori med cveticami in neznanim drevjem bujnega juga, ves čarobni razgled na brezkončno morje in na zelene bregove za morjem mu ne more obuditi zanimanja in radosti. Vtopil se je v mučne misli, vedno je pogrešal nekaj, vedno se je želel znebiti nečesa: »Ko bi bila sedaj Cvetana ob meni, kako drugače bi gledal ta divni svet.