Nama ob levi so šumeli po bregu morski valovi, zaganjali se po produ više in više, vzpenjali se, plazili, zaletavali, raztezali na vso moč, kakor bi hoteli za vsako ceno do naju. In vse nazaj za njimi se je zibalo v temi črno mogočno morje, daleč tja pod mrakom, ki ga ni bilo več mogoče prodreti očem in še daleč in daleč onstran mraka brez kraja in konca. Iznad njegove gladine je dihal prijetno hladen vetrič, pošepetaval z listjem na oljkah, se dotikal lic, kakor blažeča in nevidna roka.