Pušnik je vstal, gorel v velikem zadovoljstvu, mel roke, prekorakal parkrat pisarno, sedel nazaj za mizo in pisal. On ‒ Rudolf Gruden, privatije ‒ jo ljubi kakor luna morje, kjer se koplje vsako noč in kakor je vse to zapisano v pesmih. On hrepeni po njej kakor hrepene mladi poetje po svojih ljubljenkah, ko jim zlagajo najgorečnejše pesmi.