Na vzhodu so se prikazovali prvi bledi trakovi mesečine; razlivalo se je kot mleko vedno širje in višje; na jugu pa se je lesketala večernica v zlatem svitu. Kolikor bolj se je jasnilo nebó, tem črnejše so bile gozdne sence; skoro se ni več razločevalo posameznih vrhov, - vse je bilo temno in brez obrisov, kot da se razteza morje tjá do obzorja... Hipoma se je zdrznil; dvignil je glavo ter poslušal.