nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Krpanova kobila, poved v sobesedilu:
Vojak, ki je stal na straži, je gledal name z mrkim, dremajočim obrazom, zamahnil je z roko, da bi pregnal komarja, okrenil se je inje stopal dalje s počasnimi, zaspanimi koraki. Šel sem skozi bodičevje in čez jaso, s kamenjem posuto in poraslo z nizko, rumeno travo; tja sem šel, kjer je globoko spodaj pljuskalo svobodno morje ob strme, črne skale. Daleč, daleč ... zakoprnelo mi je srce v boli in radosti, pred sanjajočimi očmi se je tiho odpirala brezkončnost ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani