Natanko se še spominjam na te svoje besede, zakaj trenotek pozneje se je resnično podrla tista imenitna fasada moje prihodnosti.
Človek vede časih oprezno in z veliko umetnostjo barčico svoje sebičnosti med nevarnimi skalami in čez hudobne vrtince, ali ko že ugleda pred sabo lepo prostrano morje, ga premoti veseli razgled ter ga napravi tako brezskrbnega, da zajadra naravnost v brezno. Tako se je zgodilo z menoj in daleč bi že bil danes v karieri svojega domoljubja, da nisem bil takrat tako po nemarnem izpustil krmila.