Kakor drobna lučka se ji je posvetilo nekaj skozi nedogledno temo in spoznala je v lučki sebe, ko je bilá še nekdaj kakor Irena. Dvignila je roko, usmiljenje se je budilo, pobožala je trpeče Irenino lice in rekla: »Dete, saj vendàr ne zabraniš, da se poigra despojna!« In prevzelo je Teodoro z nepremagljivim hrepenenjem, dvignila se je, tesno objela Irenino glavo ter jo strastno poljubljala na rosne oči, kakor bi demon hotel izpiti to jasno luč iz neskaljene duše ali pa, kakor bi hotela Teodora vsrkati vase, kar je izgubila sama v kalnih valovih življenja.