Balambak je klečal in zgibal glavo k tlom in ponavljal: »Ne jokaj, kraljica!« Toda Ljubinica ga ni slišala; solze so vrele, glas je drhtel in trepetal v brezmejni bolesti, umiral in gasnil, tiho ječanje je kipelo izpod dolgih pramenov razpuščenih las, ki so se ji usuli krog in krog čez lice, preko ramen in prsi kakor žalostne veje vrbe žalujke. Balambak je zdvojil, se dotaknil s čelom zemlje in odšel.