Azbad je pobledel in zardeval. Justinijanovo lice je porumenelo kakor vosek, Teodora pa je omahnila na prestolu in omedlela. Despot sam jo je prestregel, dvignil v naročje, ozrl se na senatorje in s suhim glasom, ki se mu je tresoč se trgal iz grla, izpregovoril: »Satan je posodil čeljusti psu, da je ugriznil na smrt nedolžno, sveto despojno!«