O ne, ne hodi več od tukaj, samo nocoj ne, ljubček moj; takó mi je pustó in težko, noči je mane strah nocoj.
Vzduh opojen, težák; bledih luči svit na obrazih mrjè osinelih; v teh pogledih pijanih utrujena strast, poželenje na ustnicah velih ... Oj ti grešnica krasna, takó hladnó, tako blédo je tvoje lice, in v naročju lenó kakor mrtve ležé tvoje drobne, otroške ročice.
Kakšna trudna bolest v teh sivih očéh, na teh ustnicah tenkih, prosojnih; ko je slikal prešestnico Tizian, gledal tebe je v sanjah opojnih.