vedno (301-400)

dete zalo, drugače bode mnogokaj: Da bi Ie	vedno	mi ostalo nedolžno, čisto kakor zdaj! KESANJE	A
vas ti nocoj. Tu želje smo tvoje in misli saj	vedno	smo bile ti v čisli, kaj zdaj nam odmičeš oko	A
studni obraz, da mozeg preleta mu mraz. In	vedno	ob uri že pozni duhovi se vračajo grozni, pošastni	A
Ta sveti žar, naj živo bi gorelo, Enako kresu	vedno	ti plamtelo, Bogu in domu žgalo vreden dar!	A
kupe ne brani, sladké se nikdar ne upijani, no	vedno	ostane enak, in vedno ohrani si pokoj sladák	A
nikdar ne upijani, no vedno ostane enak, in	vedno	ohrani si pokoj sladák! IZGUBLJENI CVET Sinoči	A
zgubi. V delavnico sem tvojo zrl, in videl	vedno	sem vrtenje, prelivajoče se življenje, prerojevanje	A
bi v odprta nebesa. In vendar ‒ kaj sili mi	vedno	v spomin posuto svetišče na vrhu višin? Kaj	A
ljut. Rádostno, krepkó žgoliš vrh zelenih vej,	vedno	v cvetju le živiš, srečen si vselèj. Ko si v	A
lanski list dom ti spleta še, in da jaz sem	vedno	tist, ko zdaj leta še! Ti ne veš, da zimski	A
pijoč le sladkosti sem rasel; ‒ da bil bi pač	vedno	tam gori ostal, in črede očetove pasel! A vrgla	A
žal je nogam djanja, žal jeziku besedí; srce	vedno	le priganja, ponoviti blage dní. Trgal rože	A
ki jih trnje obudí; rana v srcu pa ne mine,	vedno	huje krvaví. »Dokler zvezd bo zlata čeda razsvetlj	A
kletkah redil. Nisem lovil jih iz slab′ga namena,	vedno	prijazno sem z njimi ravnal, sem jim pridajal	A
sinjem oboku luna prikaže glavó; bolj se užiga,	vedno	bolj miga zvezdic prijazno zlato. Vetrc pihljaje	A
dalji čuti je. Če teče bolj, če bolj hiti, klic	vedno	dalje se glasi. »Počakaj, ljubček moj, postój	A
Kaj pa če? Dvomi me vlečejo,	vedno	globlje, sem že za obzorjem, svetloba. Ne, hočem	A
Reke, čeprav jo je tista Reka zaznamovala za	vedno.	Ni več ista.	A
bil zaprt 10 X na vislicah. Pregnan sem za	vedno.	Hej, ljubica, ti bi jokala?	A
svetinjo, ker ste me ujeli »Nevarnega«? Človek je	vedno	jezen, če ima tako malenkostne skrbi, in če	A
Jaz nisem od vas. Jaz	vedno	odhajam, kot mi je ukaz! Jaz pojem in lajam	A
je razklala ostrina. Ko da hodim po osteh,	vedno	hujša mi je tvoja mirna bližina. Ne veter pomladni	A
na človeka. Naj bo, kakor je, ker, kakor je,	vedno	je on s človeškim obrazom. Bodi mu dober, temu	A
bratje brez oči! In streljam na pomoč, ker se mi	vedno	zdi, da gori vse okoli mene, okoli njih, ki	A
Muke I O te rime, te strašne rime!	Vedno	me spominjajo fraz, ki so brez vsebine ‒ polne	A
in mislil sem: s praznoto pride smrt, a čudo:	vedno	večji se odstiral pred mano svet je, v večnost	A
gorà ‒ hahá, hahá, prihajal je mlad študent,	vedno	zakrit, v črno ovit, hahá, tam deklico je imel	A
mogoče bi me razbojnik ubil pod gozdom in me za	vedno	skril. Sezi z belo rokó skozi noč, draga, daj	A
morem spat′ doma. Obraz mili tvoj po sili mi je	vedno	pred očmi; zdihujoče srce vroče vedno k tebi	A
mi je vedno pred očmi; zdihujoče srce vroče	vedno	k tebi hrepeni. K oknu pridi, drug ne vidi ko	A
kose, mrzle rose, rada trav′ca se kosi, jaz pa	vedno	premišljujem, oj, kaj, dekle, delaš ti. Holadrija	A
pozabil Nikdar ne bom pozabil očeta svojega, ki	vedno	me je vabil: Moj sin, le pit pojd′va! En starček	A
najbolj veseli. Vsak kmetič ′ma svoje veselje, če	vedno	pošteno živi. Čez dan si zažvižga, zapoje, zvečer	A
Vince iz glave sitne zabave, grenke težave	vedno	podi! Pijmo ga, pijmo, dokler živimo, saj ne	A
razgrej! Ljubica, daj mi roko, da ljubiš me	vedno	zvesto! Bela kot sneg si ti, rdeča pa kakor	A
prepevala. Kukala kuku, prepevala tako, da bi	vedno	nam tak′ luštno b′lo! Prišla je miška iz mišnice	A
Štajerja Sem fantič z zelenega Štajerja, sem	vedno	korajžen, vesel. Kedor se pa jezno in kislo	A
draga, ko notri prebivam le sam. En trošt pa še	vedno	imam, da dolgo ne bodem več sam, dobil bom nevesto	A
sonce rumeno! »Kako bom sjalo sonce, k′ sem	vedno	žalostno? Sonce zgodaj gori gre, dekleta jokajo	A
/ . / stran 60 . / V karirastih hlačah si	Vedno	Ko je večerja Kosilo Na levo odložiš pipo In	A
maram in kaj zato Naj bo kosilo Večerja Ali	vedno	Kariraste hlače Z odprtimi usti kričiš na	A
trebuh in posrkala mišice v svoje nosnice. Da bi	vedno	imela tvoje drobovje. NA PAJČEVINI visim.	A
spuščam v vesolje in se prilepim k neki zvezdi	Vedno	k neki zvezdi Pritajeni Ki misli da je ti	A
dekliško igrivostjo deklice, ki bi se kot ženska še	vedno	rada igrala z metulji na travniku. Eros, ljubezen	A
bijem v sebi večni boj, da nisem znotraj sebe	vedno	jaz edina, da vsak od nas s svojo glavo kima	A
skriti, a ko enkrat vstopiš, rad prihajaš vanj in	vedno	znova čutiš, da več nisi sam. JOK NOČI Niti	A
zemljo. Do vseh nas res je mnogo njih, in nanje	vedno	znova stopamo. Tudi do mene so poti, tudi do	A
OD SRCA Res je! Sonce vzide in zaide, ptica	vedno	odleti, ljubezen moja pa ‒ naj bo v tebi! Naj	A
pleše in se smeje, kadar se mu to zahoče. A	vedno,	ko se vračam, pustim srce v rokah cigana, od	A
pustim srce v rokah cigana, od pogledov in besed,	vedno	znova zapeljana. NE UPAŠ SI Razvnela tvoje	A
med blazine, s težo sreče, te razgaljenega	vedno	bolj globoko vleče. Meni, tokrat oproščeni spanca	A
misliti ne znam. Osamljen brez drugih, a še	vedno	je tam, kamor si ga položil, premišljeno, da	A
Miren, topel, in natančen, tak kot ti. Še	vedno	je takšen, kakršnega si pustil, napol razprt	A
mirno in vsak sladko spi, jaz pa le zvesto še	vedno	ga čakam, kosilo na mizi še vedno stoji. Zloščeni	A
zvesto še vedno ga čakam, kosilo na mizi še	vedno	stoji. Zloščeni čevlji in nova kravata, na stolu	A
na stolu že zlikana srajca visi, vse je, kot	vedno,	v pričakovanju, nov dan že prihaja, le njega	A
misli njih, nemirne in vesele, so tudi tvoje,	vedno	bolj poredno, nad smreke in vrhove, v dalj strmele	A
razprle lahka krila, in le za dan, ali pa za	vedno,	za njimi, ravnodušno odletele. PREKO ROBA	A
pomagala. Če bi ob meni v širni dalj vzletel, bi	vedno	srečen, sit bil in vesel, vsi travniki, vrtovi	A
izgubiš, čeprav se v tebi še z drugimi prepleta,	vedno	je tam, vedno ob gnezdu, kadar mali kliče, prvič	A
v tebi še z drugimi prepleta, vedno je tam,	vedno	ob gnezdu, kadar mali kliče, prvič vzleta.	A
stran 13 . / Se prepustiš mu ali ne, odpelje	vedno	te do tja, kjer se tudi sam konča. Vendar sam	A
pod prevleko, spoznanje pravega poslanstva še	vedno	hočemo prikriti, ustvarjamo naprej svoj hrupni	A
preseliti, ona hoče z roso svojega nastanka	vedno	znova se umiti. Kaj, če mi razum prisega, da	A
svoji lepoti živel, sam sredi vode, prevzvišen,	vedno	si se pred mano prevzetno razpel. Tvoj krik	A
mirovanju te vabim in se mi bližaš in bližaš; a	vedno	se prehitro stegnem k tebi ‒ ‒ da izgineš in	A
upogibava v vse smeri, rasteva ali pleševa,	vedno	sva v disharmoniji, vedno si ti drugje kot jaz	A
rasteva ali pleševa, vedno sva v disharmoniji,	vedno	si ti drugje kot jaz in še kadar si čisto blizu	A
jaz in še kadar si čisto blizu, so razdalje še	vedno	prevelike ‒ ‒ vsak od naju gleda v svojo smer	A
visoko sem te dvignila s svojo ljubeznijo. Pa si	vedno	zamahnil z roko pred drugimi ljudmi, vrgel moj	A
utrujena, a ti si šel kar naprej, nisi se ustavil,	vedno	manj te je bilo, spreminjal si se v sence vseh	A
odšla. K tebi bom prihajala v vseh oblikah,	vedno	znova spočita za novo rast in voljna za tkanje	A
udomačene v koreninah, kakor zemlja v ustih mrtveca;	vedno	bolj od daleč sem poslušala zamaknjene zgodbe	A
. / . / stran 66 . / po lastni volji, me še	vedno	ne moreš zasledovati, ker sem tukaj, ker sem	A
in še kadar si čisto blizu, so razdalje še	vedno	prevelike« (pesem V temi).Neka modrost, ki	A
ubita in še enkrat in še enkrat ... ‒ se razpenja	vedno	bolj ograjena v steklo iz niča ne čuti nič več	A
tistih, ki na trenutke znorijo, ki se vrtijo	vedno	v istem krogu norosti; samo slike niso iste	A
prvič, ko sem jih prebrala tretjič, petič, se je	vedno	globlje vtiskovala vame misel: Najbolje bi se	A
ujamejo ob vsakem jutru prebujanja. In potem je	vedno	znova dan, plešoče sence teme ga delajo opaznega	A
najvišja razvidnost; zato vse, pred začetkom, za	vedno.	Če kdaj prepoznaš Če kdaj prepoznaš, da so	A
nisem hodil v šolo, a sem bil že nekak glavar	vedno	glasni in lačni kopici manjših sorojencev, sem	A
večkrat pokrepčala z vinom, ki ji je moralo biti	vedno	na voljo.Do nas je bila ta žena čemerna, iz	A
pa bržkone prekasno in otrok bo skvarjen za	vedno.	Očetovo ugibanje se mi je zdelo pravilno.	A
sem se bal prihajati v njegovo sobo, ker me je	vedno	zadrževal, da mi je postajalo kasneje tesno	A
Pocutove otroke sem rad zdravil, ker so bili	vedno	čisti in snažno oblečeni, zelo potrpežljivi	A
rad hodil k njim, njihovo bivališče je bilo	vedno	dobro prezračeno in skrbno urejeno, brez nesnage	A
opravljanje nestrpnih bolnikov, mi je misel	vedno	uhajala v Staro goro k neznani ženi, želeč ji	A
dnevih in lepem vremenu smo hodili na izlete,	vedno	peš; včasih smo krenili v kako kmečko krčmo	A
svojo sicer brhko ženo, da ji pomagam zavoljo	vedno	hujšega vnetja v prsih, ki ji povzroča hude	A
svet vas je prevzel od zunaj, od znotraj ste še	vedno	Kumljanec.Kako naj spravim ob enem samem bežnem	A
Vse, kar bi mu utegnilo pomagati, je bilo	vedno	pri rokah.Večinoma so bile vse te priprave odveč	A
v bližnji mestni vrt. Tako je šlo naprej, ne	vedno	gladko, ker se je rado kje kaj zataknilo bodisi	A
odsekanih vzklikih. Ko stvar premeljeta in še	vedno	padajo besede, prisiljeno in dolgočasno, jima	A
Za koga pa se naj peham?« Drozeg drži še	vedno	pest na mizi in stiska robec v njej; oči mu	A
sestri. Tona premetava seno na obe strani;	vedno	odločnejše, skoraj jezne so ji kretnje.Pogled	A
niže na oči; pot mu sili iz kože, sapa mu je	vedno	bolj pekoča, dremavica se ga loteva.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani