nova beseda iz Slovenije

Sonja Votolen: Piščal, poved v sobesedilu:



Sonja Votolen: Piščal Virtualna slovenska knjigarna BESeDA (Franko Luin: www.omnibus.se/beseda) Če boš pestval pesmi te vzemi še piščal morda raje pihal boš kakor tiho bral I PIŠČAL Na vrhu hriba sem stala Mak in zlatice do kolen Dan ko so rože do duše Nekdo je ob vznožju igral na piščal Tako si želim iti k pastirju in spati v kočuri Z vonjem vročih ovac v nosnicah V tundri bi lahko rastla Se naslonila na neko steblo in bila otožna Ne da bi me kdo opazil Kdo ve kaj so Inki počeli v Machu Pichu Morda so bogove kleli Morda so jih rotili Jaz bi tam legla vznak si z rokami podložila glavo in živela nazaj Ko puščava zacveti in ko v pesku zavonjam svojo pot se nasmehnem in zvijem v peščeno sipino In varno zaspim naslednjih sto let Kakor teksaška pustinja V mojem telesu Pod kožo pesek Bolj sipek kot sama Nad žitnim klasjem bi polebdela prhnila proti nebu v zadržane krike in se stisnila v modriš Koruzni žganci Ocvirki kot majhni klobučki na rumeni glavi Mamine roke Glinena skleda Moje otroštvo na mizi Včasih sneg diši Po toplih domovih in dedkovi pipi Po spanju na peči in prežgani kisli repi V snegu odpečatene Da bi jih lahko obul Neke stopinje Ki so morda še vroče Od samotnega posnegovanja Po pest studenčnice stopim K pozabljeni grapi kjer se studenčka vodnjak stare mame Nad konicami dreves se je razpočilo nebo V oranžno razvleko Lahko mu vzamem le bežen smehljaj Blatne steze vodijo do mojega doma Dež jih spira Nikdar jih ne opere Le vedno nove mlake čaka Ko mi bo dežno in bodo roke kakor s kropom polite in usta brez krvi bom šla na pokopališče Se naslonila na babičin grob kot na njene prsi nekoč In se tam počakala Mogoče sem res Odplavala v Gangesu ali nikoli nehala kliti v kakšnem nasadu Kjer je manjkalo zraka Neko jutro sem odprla oči Noč je še zehala Na balkonu sem objela kolena Dolgo ni bilo prvega popotnika Sveto življenje nemilosti polno nočem da me hočeš sveto ker nisem deseta Marija Zaspali na lesenem podu Morda s kakšno staro cunjo pod hrbtom Z vetrom pokrita Tik pred spancem pogled na kresničko Da me preplane severnica Na čevljih je prah Sezujem jih obleko odvržem Posteljem si v prahu S prsti narišem odejo Da se odenem Potlej dolgo zrem v nebo Ko mi je temno sem v svetli obleki Glavo v celofan in mašeljnato sedem Dotakni se me s svojimi posvečenimi rokami duhovnik Pojdi z njimi čez oči čez usta v dušo naj zleze dotik Da bom spoštovala dan in se poklonila noči Vzhodnik med lasmi ti bo šepetal koprnino lastnih nitk tanko skladoval II TRATA Ni več ivanjščic ni trav ki sva jih polegla Za posedeti je hladno Si rekel v času otave Sredi visoke trate te čakam Da ležeš ko požene ivanjščica Da te pojezim s kozjo brado Da vsrkaš akacijo in dahneš pod nebom da je to tista trata kjer se najini prsti najdejo Brcam z nog sandale ker hodim v travo in mi nagajajo semena V bose noge jih bom vgnezdila Med ajdo bi ti rada razkuštrala glavo in pojezila usta s cvetno snežino Na ajdovem polju bi rada ajdov poljub in te med prsti vonjala kot ajdov kruh Pobrati želim puhke z neba Da jih na pladenj vsujem Da bi imela mesečino na mizi Kdaj bom naspana kot hribi Kdaj mi bo zarja s sramežljivo meglico umila trepalnice Kdaj bo dovolj rose za vse moje travne odtise Ko zadiši po večeru začnem čakati na vonj zore da se kmalu zapredem v mrak kot kresnica Imela bi krila Metuljeva Da bi bila vsa polja moja Da bi dež zajel sapo preden bi name padel Ko je trava mlada imam mehke podplate in prstane iz bilk v laseh zeleno Oči pripravljene za zimo Kadar so trave utrujene me pozabijo imeti V nebo prilepim oči travje pa pokosim Ko je potok suh ležem vanj da ga odžejam iz svojih oči in vzdihnem namesto južnika Trava postaja žalostna Na njej megla spi Rosa pa je tiho Prvi mak ob cesti Noga noče naprej Sedem k rdečemu cvetu in mu dahnem kako mi je rdeče Ne potrebujem štiriperesne deteljice Dovolj je že en listič Da od veselja poskočim Med prsti imam mokro travo Usahlo in samo kot november Dlani kakor prazna soba V ilovico odpečatim svoja stopala Da čutim kaj čutijo stopala in ila Da me pogreznejo trate Moj gozd ima vijolična tla Položim se nanje in se zatkem med pavji žafran Travo bom zamenjala z ajdo Vmes naj bo le ozka sled za nekaj stopinj za najin klepet Danes sem prepolna Odtekam v razpoke sušnega poletja Imela sem rože debla nebo V očeh sem hranila njihove barve Za nohte skrila njih vonj Da si jih vzamem ko ne morem do njih Da se nekaj plazi okoli kot slana To nebo sem jaz Ko me navzdol pozdravi je kakor da si sama voščim deževen dan Preko dolgih zamrznjenih polj (na njih so danes jagri in psi) mimo redkih golih bilk suhih tankih prepihanih je treba da pridem čezse Zunaj ni ne dež ne sneg vetrova piščal k tlom poleže vso zimsko že zmrzal III VEČER Še so topli večeri ko veter žito zaklasi ko imajo čebele akacijo rade Še je rosa da si jo v lica vtrem Malo sem še mlada Luščim koščice iz lubenice in sem čudna od rdeče sredice Ko noč odječi H guruju sedem Prikloniva se večeru in ujameva sončno slovo Pod krilo mi pesek zleze Prste mi daj Da se bom lahko imela rada da se bom z nohti prekrila Moja koža je namreč travnata ostala Zviješ se v gosenico in se koj zabubiš v čakanje da te ugriznem za uho Potlej tkeva svilnato mračje Daj da zadenem ob tvojo kožo ali da me zgneteš da bom voljna in razvaljana za tvojo svetlobo Namažem se z voskom Morda me prižgeš ko ne bo druge luči V tvojih laseh sem rada izgubljena Toliko poti je iz njih da raje vanje zastanem V karirastih hlačah si Vedno Ko je večerja Kosilo Na levo odložiš pipo In me otročje pogledaš Če bom imela kaj proti smradu tobaka ki se z govedino spaja Ne povem da ne maram in kaj zato Naj bo kosilo Večerja Ali vedno Kariraste hlače Z odprtimi usti kričiš na mojih obraslih bregovih Izdolbena struga počasi usiha hlapi para tisočletjem poznana Prsi okroglaste čeljusti Tak si kot Laachersko jezero Po vulkanski vročini voda Sumljivo mirna zaprta da se je človek boji Zaradi tebe je še toplo Čeprav se je molčeče jutro že zdavnaj razživelo Ker si pripravil copate za zvečer Zemlja je topla od tebe in mene Najino dihanje je razšlo v razpoke Noč se smehlja Nama pa medli pod pazduho Odsev luči v mlaki Na podplatih julijska nevihta Naj me pere do jeseni Za vrata sem zaprla večer Le majčkeno sem pustila priprta Da tu in tam pokukcam če ga je še strah Nisem ujela mokrega lista Prej sem legla in se mu zmuznila pokriti In zajeseniti Leži božjega lica čaka da padejo moji lasje na njegovo kosmatje da postanem čoln da postanem veslo da je lahko on voda Nesramno preprosta Vlomila bom vate Da pobesne tvoje šipe da se zrinem vate kot tečna svetloba Če ne tako pa kot kletev Še eno poleno zakurim Da zogleni zimski večer Ko so tudi ptice same in ko so brazde še rosne Zunaj je kot v moji sokrvici Drevesa ne bodo dočakala zelenih rutic regrat ne čebel Pride čas ko so usta brez besed in roke brez prstov Tedaj se ne trudim ozreti se za tabo Oba sva že jesenska Odpirajo se češnje Vele kot pladnji pod oblaki Odpirajo se rane davnega svita Ko je dan svetal bodi travi svat pod nabrežji sanj vrba bo piščal IV ZABREŽJA V meni so grape in strta drevesa in pozabljeno grmovje Tu je prezrto dihanje in zaraščene stopinje in izdrto odpihano perje luninih ptic Na presekani cesti sem padla kot s križa spodvezana kakor iz pekla v drugo jamo pregnana Tod so se družile srne si morda po svoje drznile skozi grmičevje (toliko odtisov) Meni pa žugaš Gospod da ne smem Od nekod se privleče dim Ljudje imajo ogrete stene duše pa kot arktično poletje Onstran zvezd me ni V pomladnem podrastju še manj Vse neprehojene poti so zasedene Prebujena jutra so mi roso snedla Med prsti sem ti polzela da si jih ohladil Potlej si preprosto obrisal roke Razčetverim se v Sahari Trebuh proti soncu Okoli popka je vroče (kot od tvojega dotika) Ljubi me Sahara Sem kot mati na svetih ikonah Le malo bolj otožna in malo bolj grenak je nasmeh Oprosti Marija ker se ti zdim podobna Tudi plevel mora biti si rečem ko sem na njivi in me sonce ne more zatajiti V stisnjene dlani puhnem svoj dih in zamižim da mi je toplo V sveži brazdi se vonjam Pravkar obrnjeni Pravkar urezani K njej že pade naslednja Nalomljena sem Kot stotine škotskih kock ob obali Sem le apnenčasta Nič pečinasta ali visoka Kot tista nazebla bilka Brez boja in želje po soncu Z meglo sprijaznjena tavam Ostajam pesek Ker sem rada drobna razgaljenost sredi planote Ker ne morem miniti od vročice Odcveteti hočem na zimskem bregu med telohi Revež me bo prodal na mestnem vogalu Danes je voda nežna Preveč bi ji zavela strugo in se odžejala Raje molčim na bregu Včasih sem tundra včasih pa le potujoč les razmetan po reki Na visokih kolih vzdolžnih navpičnih nad vodo ki leno živi si objema kolena in gleda toniti sonce nekje v Sečuanu Ko da zahaja doma Listje tava ponori vetrova piščal pa odplete vse sledi rožnatih planjav Sonja Votolen: PIŠČAL Pesnica Sonja Votolen, ki je doslej izdala dvoje pesniških zbirk V meni je dež (1990) in Malin (1993), se tokrat oglaša s tretjo, z zajetnejšo, katere rokopis je pred mano.



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA