CIGAN Včasih, ko spet grem od doma, si želim, da ko se vrnem, nikdar več ne bom spet ista, ne bom več violina, ki v rokah cigana joče, ne bom več lutka čista, ki pleše in se smeje, kadar se mu to zahoče. A vedno, ko se vračam, pustim srce v rokah cigana, od pogledov in besed, vedno znova zapeljana.
NE UPAŠ SI Razvnela tvoje polne ustnice bi z vsem, kar v sebi čutim zate, telesa svojega, bi preko njih razlila hrepenenje vate.