Tam v temi njegov svet leži, tam šele, ko privadiš si oči, zagledaš vrata in vstopiti smeš, ko več tam z vrha vanj ne zreš. Čeprav mogoče misliš, da se ne da ga podeliti, da nihče drug ne more sebe v njega skriti, a ko enkrat vstopiš, rad prihajaš vanj in vedno znova čutiš, da več nisi sam.
JOK NOČI Niti luninega sija režejo v nočni mrak, kot pramen čez oči vejevja, se ujel je vlažen zrak.