Ali srce se ustavlja, vse drugače govorí, le prisego še ponavlja, ne odreči mi velí. Davno žal je nogam djanja, žal jeziku besedí; srce vedno le priganja, ponoviti blage dní.
Trgal rože sem rudeče, tebi venec iz njih vil, bodlo trnje me bodeče, roko sem s krvjó rosil.