Prijemala se ga je dobra volja, začel je upati na ozdravljenje. Čedalje bolj sem se bal prihajati v njegovo sobo, ker me je vedno zadrževal, da mi je postajalo kasneje tesno s časom. Spravljal me je vsakikrat tudi v dvojno zadrego; z menoj je govoril samo visoki književni jezik, da sem se mogel le z največjim naporom kolikor toliko primerno izražati, ne da bi se s tem smešil.