vedno (201-300)

braníti jaz očém. Zakaj v ljubezni srce mi	vedno	bolj trpí; in vendar v mislih mojih si	A
bolj trpí; in vendar v mislih mojih si	vedno	sama tí. Ne sluša moje volje več duh	A
Zgrinja se krog mene mrak, nad menój nebó	vedno	bolj temnó, zvezdice nikjer blesteče ne	A
ŽIVLJENJE Oj kakó je težko to življenje	vedno	več trpljenja nósi čas; nimam niti ljubice	A
na večno mu je beli dan; - kaj, da usoda,	vedno	bol noseča, odkrila mi sedàj je raj cvetán	A
Pol kraljestva dal je tebi Kruko in še	vedno	ti je čelo mračno! Kjer počíje pógled tvoj	A
Četudi ti me več ne ljubiš, jaz ljubim	vedno	te zvestó; in vredna ní ljubezen moja,	A
in sreča in ràj. In vendar - kakó da še	vedno	otožno je moje srcé? Kakó, da še vedno	A
vedno otožno je moje srcé? Kakó, da še	vedno	mi usta o strastni ljubezni molčé?...	A
Pismo, prosim te, mi spravi, da ne bo mi	vedno	v glavi: če bo treba, spet ga daš!“ Maček	A
vsak, in bogataš in siromak izginil bi za	vedno.	“ ”Svobode si nesrečni svet želí že mnogo	A
Ne izgubi svojega noža, kavalir ‒ Naj	vedno	ljubova le tvoj vrat ‒ 4.	A
ta . / . / stran 82 . / šavrasti ščavnjek za	vedno	zapustijo. BOGEC Pravijo (nekateri): bog je	A
boga ni in bog je ‒ v gniladah ljudi, ki se jim	vedno	tja mudi, kjer pendrek bolj peče, kjer klofuta	A
Pogledala me je z belimi, začudenimi očmi. »Še	vedno,	pa toliko si že star?« je dejala, in se nekako	A
Vnovič skozi temne veje sonce je prodiralo,	vedno	slabše, počasneje, kakor da bi umiralo ‒ In	A
‒	Vedno	više, bi više srce brez utehe ‒ vedno tiše je	A
‒ Vedno više, bi više srce brez utehe ‒	vedno	tiše je, tiše kot polja in lehe. Bor Da bi	A
dan vroči, pridi zvečer al po noči ‒ hej, jaz	vedno	čas imam! Kak sramežljivo prečudovita Kak	A
67 . / Kje tihi si mi dom In še in še in	vedno	bolj prši sneg, naletava, in sam sem sredi večnih	A
Dolga, dolga noč strahotna plava pred menoj ‒	vedno	tišja, bolj samotna, drug vzel dan je moj ‒	A
19 . / KJE TIHI SI MI DOM In še in še in	vedno	bolj prši sneg, naletava, in sam sem sredi večnih	A
usodna ura je prišla, orel zrastel, odletel je;	vedno	više brez miru, nad ves svet se vzpel je! OTOŽNOST	A
usodna ura je prišla, orel zrastel, odletel je;	vedno	više brez miru, nad ves svet se vzpel je! Hrepenen	A
Žužem od groze strašne, pogubljene pa duše še	vedno	ječe tam v daljavi do belega dne. Mlinar in	A
vstaneš jutri, Marica, kot včeraj si bila. Da	vedno	jasna bi bila, ko čelo vedrih muz ‒ zdravstvuj	A
ker je poprosil njo: lady grajsko. Tjakaj še	vedno	na sveto pot roma in hodi za rodom rod, prosijo	A
točkah, in oprezal za mimoidočimi. Mrkim se je	vedno	mudilo.V zimskem času sploh; telo je zbito vase	A
Za može je imel žganje.	Vedno	enaka sintaksa, dikcija, pristop in ogovor.	A
in se spopadel z izstopajočim glasom. Skoraj	vedno	mu je uspelo premagati sogovornika. Nekega dne	A
fronte. Tak direndaj za okroglo obleko, ki za	vedno	obleži na obrežju. Najprej milijoni krikov,	A
Bach. . / . / stran 30 . / Roka Nekje je	vedno	nežna roka, ki me treplja. Trenirana roka.	A
ostankih zime. Obšlo me je: Pogled na svet je	vedno	hladen reženj spomina. Donosi Tvoji donosi	A
vodijo dosledno? Pred svetom sramoté, grdé te	vedno	in ti za vse jim to še daješ hvalo; s častjo	A
hrana; tedaj ti nisi vzor nam učenika. Kdor	vedno	»ribo« le in »raka« sklanja, temné skrivnosti	A
glúhi. . / . / stran 21 . / XIX »Boriš se	vedno	ti samo s prvaki, vse nanje tvoje letajo puščice	A
pošteno pesem, v prozi naj kaj spiše; ne kažite se	vedno	v bosonožnosti; Iz svojega nam dajte kaj peresa	A
slovanstvo; nečastna družba mi, ostudna zveza! Da	vedno	delj okrog po svetu seza to žalostno o nas,	A
storilo vaše je neotesanstvo, ki nas v sramoto	vedno	bolj pogreza. Svet čuje naj moj glas: Mi nismo	A
brez prida sebi, zanjo se trudíli! Na slabše	vedno	svet se preobrača; kdor zdaj pri nas za dom	A
‒‒ Glas tiho meni v serci pravi, Tako mi	vedno	govoreč: Če te ljubezen ne ozdravi, Ne upaj	A
daljno pot mi jo zročila. In vendar, glej! jaz	vedno	mislim nate, Po tebi serce zvesto izdihuje,	A
Tvoje ne vedo gorice; Sreče žarno, jasno lice	Vedno	s tvojih vód odseva. Kaj mi sólza v óko sili	A
Popotne pesmi II Domú iz tujega si kraja Želim in	vedno	želel bom; In vender ‒ žalost me obhaja, Ko	A
nisem te videl in s tabo govoril; Hrepenél sem	vedno,	te videti spet, Gorečo željo mi je čas dozoril	A
ga greni? Lepó si, ko nekdanje čase, Lepó in	vedno	si mladó; Obličje tvoje še smehljá se Takó ko	A
bistriš, sercé si blaži ‒ v čisli Serce ti bodi	vedno	in povsod; Ko ljubiš domovino svojo, misli:	A
saj treba ni ti prošnje moje, Sercé le blago	vedno	slušaj svoje! ‒ Po pogrebu Bratje! ko me zakopali	A
„Kjer moreš, ti ženskam delaš zabavo, Češ	vedno	živeti ob kruhu in vodi?”‒	A
... Le dalje, le dalje,	vedno	naprej, Naprej do bele Ljubljane; Odpira se	A
milijoni, Če eden le se veseli. Od rojstva	vedno	pa do groba Človeka spremlja zlega zloba! Mrači	A
danes je s stolpa odbilo, jaz in mi vsi pa še	vedno	bedimo. Rekel sem: »Bratje, oči zdaj odprimo	A
Čas se izpreminja - pravi zgodovina, toda	vedno	ista naša je dolina. Kot nekdaj, krivic nešteto	A
življenje, grenko je spoznala šla je globlje,	vedno	globlje, cilja je iskala toda kam bi med grobovi	A
prelest. Grom in vihar sta prijatelja moja	vedno	radujem se njunega boja. Bliski ognjeni so moja	A
izmed dolin tebi skromno pesem naj zapojem:	vedno	bode živel v srcu mojem nate tih, otožno lep	A
kakor na rodno gnezdece ptiček. Z materjo	vedno	tja sva hodili, ko ob večerih ave so peli farni	A
Kdo zdaj okrasil znamenje bode?	Vedno	spominjam nanj se - o, mati!- - - Zvonovi pojo	A
Bog ve, kaj povedati si vse imata?	Vedno	lepšo, slajšo pesem žvrgolita v svetlo nebesno	A
in plamen pod nebo se vzpne. Visoko raste,	vedno	više blesteče zlat ognjeni soj z utrinki zlatimi	A
življenja trdi, težki poti dvoje me ljubezni	vedno	spremlja, dvoje jasnih slik živi mi v duši:	A
besede, ki stečejo, upolglasnjene in blede, še	vedno	vsako jutro v tvoje ime; neslišno in neznatno	A
III. V mesto grem ponavadi	vedno	zjutraj na občino, pa v knjižnico, v Antiko	A
ko bezljanje po uradih se konča. Aškerc še	vedno	čaka pred Lekarno in kaže s prsti v pekel in	A
v našem vrtu mukerle nabira; pa se mu, kakor	vedno,	čudno zdi, da tale tiček, ki v vagonu ždi, namesto	A
da se najbrž prekleto motim. Vendar navdihi,	vedno	razcapani, ne marajo transakcijskih računov	A
razcapani, ne marajo transakcijskih računov.	Vedno	prihajajo bosi in lačnih kljunov, a se razsrdijo	A
Velenacije rojevajo se v smrt. Vsak nov hip je	vedno	bolj potrt in pozdravi so zgrbančene grimase	A
\ .. stran 32 . \/ VI. Kaj me nekje še	vedno	nate veže? Mordá kakšna stara fotografija, ki	A
Pogrešam, Greš, Prelepe rjave oči... Kaj me še	vedno	včasih zasolzi, ko obsedim, poln grenkega nečésa	A
resničnosti pa marsikaj ne gre. Poglejte mene:	vedno	mimo pihnem, pa delam prav tako, kot oni.Kje	A
Tam zdaj je njiva. Nekaj, se zdi, še	vedno	tam ječi in, kar bilo je, nehvaležno skriva	A
preteklostjo in z njenimi lažmi, me njen prijem še	vedno	vztrajno davi, drži za vrat me in me ne spusti	A
Nov list v moji knjigi. Nov list	vedno,	kadar hočem mir. In na nebu zvezdni samovžigi	A
sem že spodaj, ustrezno krmežljav in ker kot	vedno	me preganja čas, pobašem torbo (s kapo; ker	A
zavit, lepo skrfuljen, serast in pokrit; še	vedno	bolje, kot gripozne travme. Minute tečejo brez	A
znanec pravi: tam prou rad kej spijem in zraven	vedno	hvali še piščanca. Nisem še vstopil.	A
Nisem še vstopil.	Vedno	mimo šibam. Kaj danes jejo? vendarle ugibam	A
nabralo firm je kot muh. A gospodarstvo ima še	vedno	pruh in ni potrebno biti ravno vedež, da veš	A
nabrežju (zdaj zgolj Savinjskem) mir je, kakor	vedno.	Par sprehajalcev.	A
je domače, vse je moje preteklost, ki ostaja	vedno	ista, kot bi nikdar ne bil obrnil lista in šel	A
prši!) grem in nazaj pogledam, ker se zdi, da	vedno	me sprašuje: »Kam pa greš?« Nasmehnem se in	A
so v Ljubljani v omari. Vendár sorodniki so	vedno	zvite ptice: enkrat na leto pridejo na obisk	A
ima težave s sluhom. »Slišim zanič!« razlaga	vedno	znova. »Pa se ne dam!« zarjove, ko odklepa.	A
glavi: kot nor pešačil sem čez Tivoli, potem pa	vedno	po Prešernovi na faks prišel sopeč sem in sesut	A
čas že krepko bobna s prsti, a preden greva,	vedno	je na vrsti trenutek nežnosti, saj avtobus počaka	A
le da je manjši in odlično zna z otroki.	Vedno	je skoraj ista procedura. In vedno nama rata	A
Vedno je skoraj ista procedura. In	vedno	nama rata.Sva kot ura.	A
Sva kot ura.	Vedno	sva v predavalnici, kot se spodobi. Ej, Maribor	A
Ej, Maribor ves v tvoji je podobi. Jutro	vedno	po tvoje zakoraka. Ko zdaj prihajam, mi je to	A
motnega sem videl skoz očala. Pokril me je, kot	vedno,	do vratu, pa rekel: v sredo greva na Star grad	A
Mateja Krajnca Ko govorimo o umetnosti, se	vedno	gibljemo med fikcijo in realnostjo, med domišljijskim	A
celjska knjigarna in antikvariat; Aškerc še	vedno	čaka pred Lekarno - pred glavno celjsko Lekarno	A
Eisenerz - industrijsko mesto v Avstriji, kjer še	vedno	živi moja sestrična Nataša, le Bernhardta (izg	A
- Mama, ljuba mama! Hodi po kuhinji in me	vedno	manj čuje. Vedno manj me vidi.	A
Hodi po kuhinji in me vedno manj čuje.	Vedno	manj me vidi. Lepega jesenskega dne si bo oprtala	A
ljudje hitijo, da bi našli, česar ni: hrepenenje	vedno	mlado, ki prek vseh prevar živi. Ljubim danes	A
za zmeraj pa le iščem, česar ni: hrepenenje	vedno	mlado, ki prek vseh prevar živi. Sreča in nesreča	A
utopiš spomine, da imaš le, česar ni: hrepenenje	vedno	mlado, ki prek vseh prevar živi. Prošnja	A
končajo, saj jih je s koncem filma konec za	vedno.	V življenju pa se nič ne konča za vsakim danes	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani