vedno (101-200)

vas vidi po tolikih viharjih, tolikih mukah še	vedno	čilega in mladega na braniku narodovih pravic	A
KOKALJ Seveda. Ti boš kmete	vedno	zagovarjal, ker hodijo k tebi na vampe. JOŽE	A
Ženske toliko pokurijo. Davki pa	vedno	večji.(Odide.) KOKALJ Ste videli tiča.	A
Da, da. Oblast ne bi smela mirno gledati, da	vedno	skupaj tišče. Piskernik jim pa potuho daje.	A
druge take divje dobrote, pa človek kar skoraj	vedno	na eno oko zamiži. MENTEJ No, jaz nisem lovec	A
pravi priliki spomnili. Ob slovesnostih še	vedno	nimam kaj pripeti na prsa.(Kaže, da še nima	A
bi me ujeli, to bi vas Tone. MENTEJ Ja, kaj	vedno	mislite samo na Toneta? PEPCA Skoraj noč in	A
pošljejo še k tebi. MENIH v pismo zroč:	Vedno	o Tugomeru! KUPEC Tugomer, dobro, da si me	A
spadalo, nego njega, Čeligoja. Mislil sem in	vedno	bolj uverjen sem bil, da je ta volitev, samo	A
glasi? Franki, ki so Čeligoja ubili, bližajo se	vedno	bolj našim mejam. Vi jih čakate, križem držite	A
in kakor terja Zorislava, da bode. To ne sme	vedno	biti, da bi taki mladeniči, kakor je Neklon	A
Kdo me more siliti, naj prenašam, da mene	vedno	zametuje, komur je drago? Včeraj ta čreda,	A
Samo jemati znata. Pošljite...	vedno:	pošljite!Ali prej ni nobeden mislil na to, da	A
Vam tudi ni take sile. Ljudje ga bodo pili	vedno.	Potrebno je včasih za zdravje in veselje.	A
vse se govori. Ampak jaz mislim, da je še	vedno	lepše, če pleše žena po moževi muziki, kakor	A
Molči, molči.	Vedno	avšaš take norije.Že stokrat sem pozabila vsega	A
kegljajo, se prepirajo, pogovarjajo in pojo.	Vedno	je čuti šum od tam. Dolenc in Dolenčevka hodita	A
Kje si jo pa pustil? Saj se je drugače	vedno	držiš za predpasnik, kot šolarček matere. Torbarček	A
Denarja pa. Pri meni ga je	vedno	dovolj.Petsto mi je dal danes in tisoč še dobim	A
Ti hinavec hinavski! In dozdaj si	vedno	pripovedoval, da je prav, da sva sama.Joj, kako	A
leta sveta zakonska ljubezen?! In on je bil	vedno	tako pohleven zakonski mož! Alenka si popravlja	A
Vè, kaj bi ne vedel. Ali tvoja mati	vedno	hodi za nama, pošilja ogleduhe k nam.Pusti me	A
žalostna in potrta sem zadnji čas zelo. Pa	vedno	mislim na vas Amerikance.Tako poseben je naš	A
dvorite vsekakor na čuden, ekstravaganten način.	Vedno	iščete moje družbe in molčite. Amerikanec.	A
Amerikanec stopi k njej in ji pogleda v oči.	Vedno	sem mislil na vas.Jaz sem ponosen človek.	A
Jaz sem ponosen človek.	Vedno	sem mislil na vas. Ema vzdrži porogljivo	A
prestanka: »Oj, cvetíce, srečne vé sestríce, Jasno	vedno	vam je lépo lice; Jad nobeden srca ne pretresa	A
In čaše veselo okróg zazvenčé. In vójvodi	vedno	bolj lica goré; In vójvodi vedno bolj srce gorí	A
In vójvodi vedno bolj lica goré; In vójvodi	vedno	bolj srce gorí, Užgala ga njemu je žídovska	A
Nad mánoj pa pésem tó boste tačas, Vé pevke mi	vedno	še péle, vé rože sladkó jo dehtéle ...«	A
Kjé si, Sole? ‒ Tiho,	vedno	tiše Okrog njega.Le priroda diše.	A
Le priroda diše. Sôpe krepko,	vedno	svobodnéje, Dih nje sveti mu naproti véje Iz	A
vrhóv. V dolini ob šumnem potoku Kolesa se	vedno	vrté, A mleti pomaga Mohorku Rejenka, prelepo	A
Ne, »on« ni! »On« hodi, prê,	vedno	po ‒ dvéh ... Kakó vam to vleče kosmáč na uhó	A
globôko v zêmljo dól brez kraja ‒ Glôblje,	vedno	glôblje ‒že je do ročaja. Palico izdêre Kristus	A
kadí se, Ko iz kôtla voda ven kipí, valí se;	Vedno	lepše têče in iz tâl izvíra, V rúpi kakor v	A
Večer I.	Vedno	tiše in tiše zvonci s planin se glase; somrak	A
. / stran 22 . / Kar je minilo tu, mine za	vedno;	vrne se morda, a isto več ni. Kadar življenje	A
ti smeje kakor iz čistih, stoterih zrcal.	Vedno	krasneje, vedno mileje v vodi se zrcajo dvorci	A
iz čistih, stoterih zrcal. Vedno krasneje,	vedno	mileje v vodi se zrcajo dvorci z obal. Gledam	A
In šel sem z njo in nekaj znal sem kmalu in	vedno	več ...Čez leta trikrat tri že vedel sem o vsakem	A
čist! Upaj, in ne bodeš varan, jaz ostanem	vedno	ist.« Haran odpove se časti, rodni svoj ostavi	A
le iz knjig pobožnih, biča se in ceni post.	Vedno	pa besedam onim pot odpira v srčni hram: »Za	A
zvoniku je kladivo tolklo za urami ure in tolče še	vedno,	in kmalu in kmalu udari zamolklo še tebi, o	A
je slast? S soncem se smeje, plaka ob luni,	vedno	valuje, kot ocean. Ne preudarja, nič ne računi	A
mi žal. In dal sem upanju slovo, s teboj za	vedno	se razstal tako nerad, tako težko a moral sem	A
sam je v bedo zabredel, trpi naj jo sam ‒ to	vedno	velim.« Na mehkem divanu se je presedel in vzmeti	A
prga, in nekaj že let me kar naprej po nogah	vedno	spočitih trga. Pa kar me tako peklensko jezi	A
misli njegove se selijo . / . / stran 99 . / le	vedno	v dekličje hišne prostore. Pa tudi, o človek	A
obzorje, kot bi bežalo pred menoj, in hrepenenje	vedno	gorje grenilo bi počitek moj. O dalja, verna	A
10 . \/ »Ej, ej, zdaj pa vemo, vemo, kaj se	vedno	brani le v našo družbo, samotarka; vgánile smo	A
k meni sedla, poredno mi čevrljala tako: »Pa	vedno	mi pravi, kak rad me ima, no, jaz pa se delam	A
Prav, prav! Le molči še	vedno,	ker ti sramovala bi se; in kakor me gledaš nedolžno	A
kot staro, bolj sladko in jasno, ne kot ženska	vedno	bolj se mora vince ti prileči... Jaz bom pop!	A
krog Angelíne, dokler dan ne mine letala bo	vedno.	Ah, prišel bo deček, gnezdece razdrobil, bedna	A
zanimala, in kjer si se sprehajala, v šumni družbi,	vedno	mi po glavi blodi tvoja bradica lepà. Sladka	A
Ej, valovi, svedoki mi srečnih dni, kaj ste	vedno	še tukaj v pogorju? Ne, motiš se, motiš, že	A
mehkih las, tvoj vitki stas in belo polt. Še	vedno	pred mano leskečejo tvoje črne oči, glasovi	A
V obraz mi vetrc piše in vznaša listje više,	vedno	više. Kam greš, jesen?	A
strmine, ki jo nemilost tvoja le nareja, ki meni	vedno	begaš iz bližine. Vijolica V krasnì živela	A
Poslušam... Nje stopinji	vedno	tiši... Tak lahno, tiho ljubav, sladka nada v	A
zanetil ogenj v hiši! In glej, že šviga plamen	vedno	viši in noč je svetla kakor beli dan! »Pomagaj	A
sanjalo. Zdaj kraji drugi sijejo v očeh, še	vedno	iste nade v prsih teh. Boš li vsekdar to bol	A
v srce pa čustva silijo neznana, ki prej si	vedno	klicalo: Nirvana! V obupu nemem zdihovalo si	A
mrzli led, li ogenj končujoči, li kamen, trst se	vedno	zibajoči, li morda vse, li morda nič, povej	A
drhti srce, in pozna ura v tihi noči bije in	vedno	še oči v tem� strmé. Takó pred Bogorodico trepeče	A
ptico zre z oróšenim očesom. Vzleta ptica	vedno	više, svira starec vedno tiše, tišje starčevo	A
očesom. Vzleta ptica vedno više, svira starec	vedno	tiše, tišje starčevo je petje, tišje to, kar	A
roža . /\ .. stran 223 . \/ lep rožmarinek,	vedno	zelen je; naju zvestoba bo vse življenje trdna	A
roža roža-gartroža, lepa in rdeča, najina srca	vedno	goreča. Tretja cvetica raste sred vrtca, lilija	A
cvetica raste sred vrtca, lilija bela, najina srca	vedno	vesela... Hôja, di, hôja, ljubica moja, še ti	A
bi jih nikdar slučaj ni časa tek izbrisal, da	vedno	bi vas spremljale, kjer koli hodite, kako da	A
tuje, kak od sreče nič ne ve; kak s seboj me	vedno	vleče, koder hodi, njen obraz, kak obličje nje	A
morem spat′ doma. Obraz mili tvoj posili mi je	vedno	pred očmi; zdihujoče srce vroče vedno k tebi	A
mi je vedno pred očmi; zdihujoče srce vroče	vedno	k tebi hrepeni. K oknu pridi, drug ne vidi,	A
desno v desno segla, pri Bogi si prisegla, mi	vedno	zvesta bit′. Morjá široka cesta peljala me je	A
tega mar; Bog te obvar! Bog obvar te zdaj in	vedno,	Bog obvar te z ljubco čedno, Bog men′ uro daj	A
srcé se je ljubega vdalo; al ljubih bilo je nji	vedno	premalo. Kar slišala moških okrog je slovét	A
odreče, prešerna se brani in ples odlašuje, si	vedno	izgovore nove zmišljuje, že sonce zahaja, se	A
je kmalo objemal jo in kušovál. Obljubi mu	vedno	zvesta bit′; in on se pred pustam z njo poročit	A
in vseh gójzda prebivavcov, ker vsak svojo	vedno	goni. On ob drugi si pomladi zbere tiče mladokljune	A
petjam vkvarja, Kranjec moj mu osle kaže; pevcu	vedno	sreča laže, on živi, umrje brez dnarja.” Le	A
ljubezen si obeta, vneti lepega dekleta, pevcu	vedno	sreča laže. Vender peti on ne jenja; grab′te	A
nje, ki mati božja je postala, kar znal, je	vedno	molil ′z misli prave. Ko znébil duh se trupla	A
próstost dam, ker zdravja nimam upa: hodíte, kamor	vedno	sla vas vleče, vpijanite od sladkega se strupa	A
verjela, naju krsti. Al ena skrb me je morila	vedno,	de tí med njimi si, ki Bog jih čti; večkrat	A
združit′ vredno, de bi ločitve spet se bala	vedno?	De bi od smrti rešil te nesrečne, in tamkej	A
Prav praviš, de ne smem jaz upat′ sreče, ki	vedno	je in bo sovražna meni: dosegel óča zmage ni	A
Nespametna bila bi z mano zveza, ki me preganja	vedno	sreče jeza.” Bogomila “Ljubezni prave ne pozna	A
z mojo pesmijo, zato tvoj pogled	vedno	bolj molči in jaz odhajam z divjimi gosmi	A
ljubezni nisem potešila, starka v kolibi sem še	vedno	jaz. OVITEK: Gitica Jakopin, rojena 1928 v	A
srcu tvojemu se vpíram -- v njem le	vedno	lážem. Kaj naj dam ti, ní mi znáno;	A
delaj vse za domovine čast drag ti bodi	vedno	njé spomin.“ 7.	A
nám naslednikom pradedov vnetih nam bodi	vedno	vzvišeni namèn prostost duševna ljube domovine	A
zveže naju čàs predpústni, poročí na	vedno.	Ljub'ca nova, ljub'ca kràsna, pléšiva	A
velí? Povejte mi, roké, nogé, kdo vodi	vedno	vas do njé?...	A
saj umrl je bedno, beden torej bode naj za	vedno.	“ Spet je v mraku sapa zapihljala, spet	A
Tiho stopa Sihem tjá k šatorom in še	vedno	mu je srce težko ... ”Dina moja, krasna zvezda	A
/ . / stran 191 . / ali srce se bojí mi	vedno,	da pokopljem nama s prošnjo srečo.“ ”Kaj	A
obrnil hitre vale je nazáj? Pred sabo gledam	vedno	tvoj obràz, o tebi sanjam srečne sanje svoje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani