tako (3.001-3.100)

je oglasil kmet. »Včasih človek res zine kar	tako...	tja v tri dni, kakor pravite... No, pa nič zato	A
»Hm, kajpak,« se je popraskal kmet. »	Tako	je to ...« »Aha...	A
»Hm, kajpak,« se je popraskal. »No, in	tako	sem večkrat prišel tudi v Črni log.In naneslo	A
Toda kaj hočemo! Naletel sem na	tako	... no, ostal sem, ker me je baba kar priklenila	A
Tudi če bi bilo še enkrat daljše, bi bilo prav	tako.	A kaj bi zdaj mlela o tem!...«	A
si je očital, kako je mogel biti kot pisatelj	tako	slep; in hudoval se je nase, ker ni videl, da	A
in nato še vseh tistih posebnih okoliščin, ki	tako	vplivajo na človeka, da se popolnoma prerodi	A
spravila vase, če bi ga prelomila na dvoje. »	Tako!	In ali bo dovolj?« je vprašala in postavila lonec	A
stopil k nočni omarici. Kmet se je odkrehnil in	tako	nenadoma glasno izrekel svoj kajpak, da se je	A
glasno žuborel. Odšla sta brez besede in sta	tako	tiho zaprla vrata za sabo, kakor bi ne bila	A
v sklepih, se vzdignil na prste in z rokami	tako	sunkovito sunil proti stropu, kakor bi vrgel	A
Hitro je zamešal kavo in jo vlil v skodelico. »	Tako!	Zdaj pa kar veselo na delo!« je vzkliknil in	A
Toda prizori, ki so bili še pred nekaj trenutki	tako	živi in jasni, da bi jih bil lahko fotografiral	A
»Hm, kajpak!... Kdo ti je pa včasih	tako	govoril?« Peter Majcen je zlezel vase	A
zasmejale kot premaganemu starcu. »Da, zmeraj je	tako!	...A zakaj je tako?	A
»Da, zmeraj je tako!... A zakaj je	tako?	Od kod ta nemir, ta obup, ta tesnoba, ta mrzli	A
Saj me mora spreletavati srh, če si izmišljam	tako	grozljive prispodobe!« se je grenko nasmehnil	A
tedaj, se je oglasilo klepanje kose. Udarilo je	tako	nenadoma in tako ostro, da je Peter Majcen skočil	A
oglasilo klepanje kose. Udarilo je tako nenadoma in	tako	ostro, da je Peter Majcen skočil na noge.Obstal	A
»Aha, v Tihi dol... Le zakaj so v tem kraju	tako	čudna imena?Črni log?	A
tišini mojega brezdanjega prepada... Da, prav	tako	je, kakor bi sama smrt sedla vrh gore, položila	A
kleplje koso zase?...« Ta misel ga je prešinila	tako	nenadno, kakor bi res ne bila njegova.Obstal	A
pa se je oglasilo le klepanje kose, in sicer	tako	močno, kakor bi hotel kmet prekričati in zadušiti	A
prikazala kmetova žena. »Hej!« mu je njen glas	tako	ostro butnil v hrbet, da je skoraj obstal, a	A
povejte, kako je bilo!« To vprašanje je prišlo	tako	nenadoma, da Peter Majcen prvi hip res ni vedel	A
povedal kmetu. . /\ . / . / 34 .. . \/ . / »In	tako!	« se je oddahnila žena, ki je že sedla k možu	A
»In zdaj povejte, kako je bilo.« »	Tako!	« je začel Peter Majcen precej trdo. »Živel je	A
na zemlji je pripelo svoje zlate žarke in jih	tako	močno napelo, da so pod ognjenimi prsti nemirne	A
Peter Majcen. Stavek mu je zadonel v ušesih	tako	nevsakdanje, a hkrati tako domače, da mu je	A
zadonel v ušesih tako nevsakdanje, a hkrati	tako	domače, da mu je za hip zastala noga.	A
domače, da mu je za hip zastala noga. »Kdo je že	tako	rekel?« se je vprašal. »Temnikar!« se	A
hitro se je bil pomiril. »No, včasih je že	tako!	...Zelo znana, žalostna, otožna narodna pesem...	A
otožna narodna pesem... In zvok trobente plava	tako	počasi in tako nežno skozi gozd!Kakor vzdih	A
pesem... In zvok trobente plava tako počasi in	tako	nežno skozi gozd!Kakor vzdih.	A
skrajšal in stišal korak, ker se je pojavila	tako	nenadoma, kakor bi bila švignila iz zemlje ali	A
Bila je bosa. Njene sloke bele noge so stopale	tako	prožno, kakor bi imela pod petami nevidne vzmeti	A
dolinica, kakršnih je v resnici najbrž prav malo,	tako	lepa, da je Peter Majcen pozabil na dekle.	A
pa je bila samo ena zidanica. A tista je bila	tako	prikupna in domača, da se je Peter Majcen ni	A
in tudi nenavadno košat gaber. Deblo je bilo	tako	debelo, da bi ga dva prava možakarja komaj objela	A
izdelan iz enega samega kosa lesa. In bil je	tako	gladek in bel še v senci tako svetel, kakor	A
lesa. In bil je tako gladek in bel še v senci	tako	svetel, kakor bi neko posebno sončece sijalo	A
mladi Pani ter se jezijo na svoje srce, ker jim	tako	burno utriplje, in na sapo, ki jim tako glasno	A
jim tako burno utriplje, in na sapo, ki jim	tako	glasno piska, pa naj dihajo skozi usta ali skozi	A
»Stoj! Ali ne vidiš, da je prav	tako	pri Skopičniku, kamor hodijo prat Temnikarjevi	A
toda obstane na mestu in se zjezi nase, ker	tako	glasno sope: - Prekleta sapa!	A
najvišja dolžnost. . /\ . / . / 44 .. . \/ . /	Tako	je!« Peter Majcen je zažvižgal svojo	A
Dobre ste! Kar	tako	naprej, pa jih bomo prehiteli, krote hudičeve	A
Tukaj sem živel... in še bi živel, toda prišlo je	tako,	da moram... da moram naprej... Vzdignil	A
let sva se gledala, zdaj se gledava zadnjič!...	Tako	je!Zdaj še lahko spregovoriva pet besed, jutri	A
mi, štoru staremu, prišla solza v oči. Veš,	tako	sem se te nekam privadil... no, in ... kaj mrha	A
besedila. . /\ . / . / 46 .. . \/ . / In prav	tako	ga zvok ni več tako globoko pretresal.Vse to	A
46 .. . \/ . / In prav tako ga zvok ni več	tako	globoko pretresal.Vse to je bilo zdaj popolnoma	A
novimi, kričečimi rdečimi strehami, kar je za	tako	stare in imenitne gospode res skoraj preveč	A
je vztrepetal bel oblak. Peter Majcen se je	tako	razveselil, da se je ozrl v nebo.Oblak je bil	A
pelargonije, nageljni. Vse je bilo staro, vse je	tako	močno dišalo po davnini, da se je Peter Majcen	A
Ali ti je dolgčas? Saj ni	tako	hudo!Tukaj lepo stojiš v senci in prežvekuješ	A
V boj grem!... No, le nikar me ne glej	tako	debelo!Prav zares grem v boj!	A
pravega moža, če ima sina, ki je baba!... No, a prav	tako	je žalostno zanj, če se sam hvali z izmišljenimi	A
pokazal, kako sem na Plešeh razbil luč, pa sem	tako	divje zamahnil, da sem jo res razbil...No, ali	A
No, pa kaj hočemo! Z leti sem se	tako	privadil in navdušil nad svojimi pretepi, da	A
Res je, spočetka me je bilo kar sram, da se	tako	grdo lažem, potem pa ...No, kako pa naj se človek	A
»Muuu...« se je oglasila krava. »	Tako	je!« je prikimal Peter Majcen.»In zdaj grem	A
tudi bolj blaten. Naposled je bilo blato že	tako	globoko, da je Peter Majcen obstal in se ozrl	A
tedaj je spet zadonela trobenta. Zadonela je	tako	blizu in tako glasno, kakor bi mu donela nad	A
zadonela trobenta. Zadonela je tako blizu in	tako	glasno, kakor bi mu donela nad glavo.Peter Majcen	A
stresel, nato pa se je zamislil. »Če je pa že	tako	blizu,« se je naposled odločil, »dajmo, poglejmo	A
zdaj odpira pred njim. In pokrajina ga je res	tako	prevzela, da je pozabil na vse. »Na	A
in tišino. Peter Majcen se je vzravnal in	tako	globoko zajel zrak, kakor bi hotel vsrkniti	A
Prižgal si je cigareto in se zamaknil v dolino. »	Tako!	...In zdaj poglejmo, kaj je pred mano!	A
vzdihne in izgine v zrcalu vsaka podoba... Da,	tako	stari gaber prešteva dneve, ki so se natekli	A
zapravimo zlatnik, če nam pade v roke... Je že	tako,	da nismo vajeni ravnati ne z zlatom ne s srečo	A
bela račka, kakor bel galeb, kakor bel labod.	Tako	daleč je, daleč tam na dnu, a kako je svetel	A
In všeč mi je.	Tako	je preprost in tako odmerjen, da se z gabrom	A
In všeč mi je. Tako je preprost in	tako	odmerjen, da se z gabrom in potokom, z vrbami	A
mi to vprašanje niti na misel ni prišlo. In	tako	je tudi prav!Moja novela se konča s Temnikarjevo	A
vse je bilo v tej vojni nerazumljivo!... A je že	tako,	da človek niti sam ne ve, kaj se skriva v njem	A
in čudno mirnim glasom, zakaj resnica je bila	tako	grozna, da groze že ni več občutila.- Zdaj pa	A
telesa, kako je bolj in bolj lahka in rahla,	tako	rahla, da se je s koleni pritisnila k ognjišču	A
se bo sesedla. Zaprla je oči, a je zaslišala	tako	hrumenje in začutila tako pogrezanje, da jih	A
oči, a je zaslišala tako hrumenje in začutila	tako	pogrezanje, da jih je takoj spet odprla.Zamaknila	A
se zazrla v prazno. Za njenim hrbtom je ura	tako	glasno tiktakala, kakor bi s kladivom tolkla	A
predala tistemu čudnemu hrumenju in pogrezanju.	Tako	je sedela tudi na sveti večer, okamenela in	A
sedela tudi na sveti večer, okamenela in nema,	tako	čudno stroga, da hči in sin nista odprla ust	A
jo prevzema neka neznana toplina; bila mu je	tako	blizu, kakor še nikoli... In tako blizu	A
bila mu je tako blizu, kakor še nikoli... In	tako	blizu mu je bila tudi zdaj, ko ga je črna kača	A
čakala na mizi, in kar nenadoma ga je zagledala	tako	živo, da se je nehote spustila iz zapečka in	A
je odločno rekla. - In mar bi ga njegova prva	tako	čakala, če bi se vračal s take poti?Šla bi mu	A
- Kako pa danes govorite? -	Tako	kakor bi bila morala že zdavnaj! - je mirno	A
Tam stoji tvoja nemška smrt! - je rekla prav	tako	mirno in z roko pokazala nad njegovo glavo.	A
- Kaj? - Nikar se	tako	ne tresi!Pravim ti, da zdaj nismo več sami,	A
njih, ta pa se je nekoliko manj vdano, a prav	tako	vprašujoče ozrl v nemško smrt, ki je zdaj vzravnano	A
je okrogla in popolnoma gola lobanja. Prav	tako	počasi si je snela črna očala in iz globokih	A
živo. - Saj res! - se je v Temnikarici prav	tako	glasno oglasilo srce.- Le zakaj sem bila ustavila	A
globoko v sebi čutila, da je prav zaradi tega, ker	tako	leži, visoko nad vsemi, velik in zmagovit.Mrtev	A
velik in zmagovit. Mrtev je, a vendar je zdaj	tako	močan, da ga nobena sila ne more več premagati	A
nepremagljiva. To je bil čuden, zelo čuden,	tako	nepojmljiv občutek, da ji je začelo srce še	A
najbolj strahopeten, najbolj šibak, najbolj beden,	tako	zapisan smrti, da se ji je zasmilil.	A
- Saplater! - Javolheršturmfirer? - je	tako	čudno zagolčal Prekleta strešnica, da se je	A
zaprla oči. In pri tem je hkrati mislila: kako je	tako	najbolje, kako hudo bi bilo Jerneju, če bi ga	A
vztrepetal, a pogledal je ni. - Zakaj se pa	tako	treseš?Saj ne bi z mano začel.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani