In nepremagljiv je tedaj človek, kakor sva midva zdaj nepremagljiva, čeprav sva samo popotnika v objemu drobnih kapelj, ki naju obsipavajo. Tako sta prečkala avtomobilsko cesto, in ko sta šla mimo cipres, ki jih je Luciana sadila, je bil zmagoslavno zadovoljen, da so bila vsa suhcena in revna. Saj niso bila drevca kriva, da so jih sadili v hudobčevem imenu; nedolžne otroške roke so jih vtikale v zemljo, in lahko bi zrastla lepa in vitka.