Luciana je molčala in gledala v nebo. »Zdi se mi, da bi rad vse še enkrat pregledal, počasi in vestno; rad bi, da bi ne imel nikamor oditi, tako da bi lahko sédel, če bi se mi zahotelo, na breg ob vodi in pečkal zemljo iz zapuščene polževe hišice.« »Hgm,« je zamrmrala.