»Niso, ne,« je poredno in neprizadeto obenem odgovoril mali in si zadel vrečo na rame. Potem je odkorakal v predor in zažvižgal; morebiti zato, ker je tako spretno znal vezati liste k pomarančam, da so se tujcem zdeli kakor priraščeni, morebiti zato, da si je dajal korajže za dolgo pot skozi temo predora. On pa je še nekaj časa slonel ob zidu.