tako (3.101-3.200)

za roko. - Pustite me! - je ukazala in se mu	tako	sunkovito iztrgala, da je omahnila v sneg.Obležala	A
belo telo pa se je zrušilo in obležalo na pragu	tako	belo, tako zvito in tako nepremično, kakor ne	A
se je zrušilo in obležalo na pragu tako belo,	tako	zvito in tako nepremično, kakor ne bi bilo nikdar	A
in obležalo na pragu tako belo, tako zvito in	tako	nepremično, kakor ne bi bilo nikdar živo bitje	A
In ne dotikaj se me! - je rekla pridušeno, a	tako	ukazujoče, da je vztrepetal in odskočil.	A
mu je mirno rekla: - Zaplatarjev, nikar se	tako	ne tresi!Pojdiva!	A
roko zasekala po tilniku. Nemška smrt je bila	tako	presenečena, da je za hip kar obstala.Nato se	A
zastokal. Priskočil je drugi vojak in ga prav	tako	sunil.Nato sta ga oba zgrabila in ga postavila	A
zamahnil z rokama in švignil kvišku. Vstal je	tako	sunkovito, da se mu je zavrtelo. Zašumelo mu	A
dolom. Toda vse se mu je zdelo nenadoma tiho in	tako	čudno nepremično, kakor bi se bližala huda ura	A
zapomnil vse poteze in kmalu sta mu bila oba obraza	tako	znana, kakor bi bil tista dva človeka poznal	A
posebno . /\ . / . / 80 .. . \/ . / kadar je bil	tako	utrujen, da ni mogel zaspati.Glavi sta se pojavili	A
bilo to zgodilo, se pogovoril z domačimi in	tako	zbral potrebno zunanje gradivo.V mapi svojih	A
in prizorih, ki so bili že dozoreli v njem.	Tako	je na primer že prav jasno videl obraz mladega	A
vrgel nazaj, preden je sekiro vzdignil. Prav	tako	jasno je videl kakih šest let starega fantička	A
tem obronku in pozabil na trobento, ker sem se	tako	zamaknil v čudovito pokrajino in nato v požgano	A
je znojno čelo in nato še enkrat srknil. -	Tako.	In zdaj naprej! - si je ukazal, toda njegov glas	A
- Šel bom ...	Tako	je prišlo, da moram iti...In ne vidiva se več	A
zdaj bom stopil čez... In ... ne, zdaj vidim, da ni	tako	lahko stopiti s sonca v senco.Ali verjameš?	A
je spet hitro odgovoril. - In če bi zdaj vsak	tako	razmišljal, kakor jaz razmišljam, bi nas že	A
okrog sebe in vztrepetal. Spet je bilo vse	tako	čudno, tako neresnično: oblike gričev in dreves	A
in vztrepetal. Spet je bilo vse tako čudno,	tako	neresnično: oblike gričev in dreves, razpotegnjene	A
Zdaj -« Utihnil je, ker ga je zvok trobente	tako	močno udaril v hrbet, da se je zamajal.Široko	A
in pred njim je bila trobenta, ki ga je že	tako	dolgo vznemirjala.S čistim in hvaležnim srcem	A
a je obstal tiho in nepremično, ker sta bila	tako	prikupna, tako nenavadno topla in ganljiva	A
tiho in nepremično, ker sta bila tako prikupna,	tako	nenavadno topla in ganljiva - in zaradi trobente	A
prelivala med njima. In sončna luč se je prav	tako	rahlo in toplo prelivala po njegovi pleši in	A
življenja, kakor pravimo...« »Hhm... kaj hočemo... je že	tako...	« je zateglo, skoraj pojoče zamrmral starec in	A
dve: dopoldne eno in popoldne eno.« »Če je pa	tako,	bom seveda povedal še eno,« se je vdal starec	A
in jim zateglo, skoraj pojoče prigovarjal. »	Tako,	le ven, le ven!Le na sonce!...	A
»Kako?... Kar	tako:	da!« je zamišljeno odgovoril ded, ne da bi se	A
tudi ogenj da ... sonce da ... sonce da - sonce!	Tako	je to: sonce da sonce!...Vse, kar je od sonca	A
Vse, kar je od sonca!	Tako	je to!« »Kje pa sonce dobi sladkor?	A
»Kje ga dobi?... Kar	tako:	ima ga!« je še zmeraj odsotno odgovoril starec	A
Ne bo ga več!... A kaj hočemo, je že	tako!	...« »Prišla bo grenka smrt,	A
nehote. Pesem se je zaradi dolgega ponavljanja	tako	rekoč naselila v njem in se je kar sama oglašala	A
je vaše okno zaprto?« je rekel otrok. »Kar	tako:	sprašujem...« je odgovoril starec in mu položil	A
»Sprašujem... Kaj hočemo, je že	tako!	« je vzdihnil in nato spet zapel: »Prišla	A
Peter Majcen in spreletel ga je srh. Bilo mu je	tako	neprijetno, da se je jezno postavil po robu	A
glasno pozdravil Peter Majcen in šaljivo dodal: »	Tako	torej, vidva mi trobita?« Ne starec	A
pokazala skoraj nobenega presenečenja, ker sta	tako	nenadoma zagledala tujega človeka.	A
« je vzdihnil starec. »Pa kaj hočemo, je že	tako!	...Alijptoii11jrsk�55	A
globoko prikimal starec. »Pa kaj hočemo, je že	tako!	...No, zdaj pa le stopi!« je rekel vnuku.	A
/ . / 92 .. . \/ . / Pa kaj hočemo, je že	tako!	...« »Ali ga učite trobento?«	A
pravici povedati, da pravzaprav on uči mene.	Tako	je to ...Mladi igra, pa je tudi ta ves nor.	A
bolan?« »Bolan je, bolan!... pa kaj hočemo, je že	tako!	... No, pojdimo v hram!...«	A
še bolj pa mu je bilo žal otroka, ki je bil	tako	resen in tako otožen.Iskal je primerno besedo	A
je bilo žal otroka, ki je bil tako resen in	tako	otožen.Iskal je primerno besedo, a ker je ni	A
Še komaj!... Pa kaj hočemo, je že	tako!	Počasi vse opeša.	A
seveda, požgana je bila... Pa kaj hočemo, je že	tako!	...« »Ali so vam požgali med vojno?«	A
požgali, seveda, med vojno... Pa kaj hočemo, je že	tako!	...« »Ata, zaigrajte!«	A
zaprt...« . /\ . / . / 94 .. . \/ . / »Ali res	tako	bridko doni ali samo meni tako bridko odmeva	A
/ »Ali res tako bridko doni ali samo meni	tako	bridko odmeva?« se je vprašal Peter Majcen,	A
Sploh ga ne razumem. Ali je res	tako	star in raztresen, ali pa je vsa njegova pozornost	A
in prej se ni marala pogovarjati. Mar je res	tako	skrivnostno?« Trobenta je zadonela tretjič	A
dolinica, seveda, kar lepa dolinica je ...« »Vse je	tako	mirno, tako čisto in lepo: travnik, potok, tolmun	A
kar lepa dolinica je ...« »Vse je tako mirno,	tako	čisto in lepo: travnik, potok, tolmun in tisti	A
Majcen in se nasmehnil. »A perica?...«je še prav	tako	zamišljeno ponovil stari Blažič, ne da bi se	A
»Prejle sem jo gledal iz doline.	Tako	prijazno se mi je smehljala s pobočja.«	A
nejeverno zmajal z glavo. »No, pa kaj hočemo, je že	tako!	...« Počasi je odprl težka, okovana vrata	A
in ga spet pobožal po kodrastih laseh. »Da,	tako	je to: jaz sedim v kotu, Jankec pa na pragu	A
pa saj sem že povedal!... A kaj hočemo, je že	tako!	...No, Jankec, poglej, če je moje okno še zaprto	A
na prag in si položil trobento čez kolena. »	Tako	torej, tvoj očka igra trobento?« je rekel Peter	A
»Ker nima več sape.« »Ali je	tako	hudo bolan?« »Hudo je bolan, hudo,«	A
polmraka oglasil starec. »Pa kaj hočemo, je že	tako!	...« »No, pa saj se bo pozdravil,« je rekel	A
pogledal, kakor bi hotel reči: »Zakaj pa potem	tako	govorite?« »Eh, kaj hočemo, je že tako	A
potem tako govorite?« »Eh, kaj hočemo, je že	tako!	...« se je iz polmraka oglasil starec.Vino je nehalo	A
»Kislo je. Pa kaj hočemo, je že	tako,	če ni sonca!...« je rekel starec in se spustil	A
je vzdihnil tudi ded. »Pa kaj hočemo, je že	tako!	...« »Kam pa je šla?« je vprašal Peter	A
Blažič razširil roke. »Pa kaj hočemo, je že	tako!	...Pijte!...«	A
»Padli so, padli!... Pa kaj hočemo, je že	tako!	...« »Saj ni res!« se je oglasil otrok	A
starec in spet natočil. »Pa kaj hočemo, je že	tako!	...Pijte!...«	A
« je vzdihnil starec. »Pa kaj hočemo, je že	tako!	...Pijte!...«	A
No, pa so jih obkolili in zažgali hišo...	Tako	so šli mati in trije sinovi...Tega, najmlajšega	A
»Pijte!... Kaj hočemo, je že	tako!	...«Vzel je majoliko in se odzibal v polmraku k	A
poslovil, čeprav si je očital, da to ni lepo. »	Tako,	zdaj moram pa domov,« je rekel in vstal.	A
zmeraj kaj popisujejo... No, pa kaj hočemo, je že	tako!	...Pijte!...«	A
starec. Peter Majcen je sedel, toda bilo mu je	tako	mučno, da je takoj spet vstal in stopil k otroku	A
Kako pa že veste, da sem tam?« se je začudil. »	Tako.	Slišala sem ...	A
Pijte, le pijte!... Kislo je, pa kaj hočemo, je že	tako!	« je vzkliknil starec. Teta je odpeljala	A
doživi svojo povest!« »Eh, kaj hočemo, je že	tako!	...« je vzdihnil starec.»In zdaj pohiti.	A
je natočila vina v putrih in vzela košaro. »	Tako.	Zdaj pa grem,« je rekla.	A
primerih!« si je rekel s trpkim zaničevanjem in	tako	sunkovito kresnil z vžigalico po škatli, da	A
»Pijte!... Kaj hočemo, je že	tako!	...« Peter Majcen je naglo prijel kozarec	A
Prav vsak!... A kaj hočemo, je že	tako.	« »Prišla bo bridka smrt,	A
ji je ugovarjal. »In saj nemara niti še ni	tako	hudo.Če bi bil odšel s teto, bi mi povedala	A
s široko odprtimi očmi. »Kaj hočemo, je že	tako,	« je vzdihnil ded. »Vidiš, najbolje bi bilo,	A
je udarila kri v glavo zaradi tega naglega in	tako	neprimernega odgovora.»Le zakaj sem danes tako	A
tako neprimernega odgovora. »Le zakaj sem danes	tako	gluh?« se je vprašal z grenkobo.»Zakaj se ne	A
sproščene sile trepetala v starčevih rokah in se	tako	čudno svetlikala v polmraku.Zvoki so butali	A
105 .. . \/ . / Treščila je vame in me	tako	vznemirila, da sem moral iz hiše.In privlekla	A
Obstal je šele na njivi cvetoče ajde, ki je bila	tako	mirna in tako rožnata kakor sneg v večernem	A
njivi cvetoče ajde, ki je bila tako mirna in	tako	rožnata kakor sneg v večernem soncu.Zamaknil	A
vse obtolčene in opraskane do krvi, a bile so	tako	gluhe od mraza, da tega ni čutil.Pa tudi če	A
Že dolgo ni čutil take lahkote in take moči.	Tako	je bil zadovoljen s svojim starim telesom, da	A
nosite, stare kosti, dobro me nosite! Kar	tako	naprej pa jih bomo ugnali! Prigazil	A
zgodilo nekaj let pred vojno, je bilo Temnikarja	tako	navdušilo, da si je večkrat ogledal kraj in	A
mislih podoživljal junaški Justinov boj. -	Tako	bom storil tudi sam! - je odločno prikimal.	A
vlačijo, krote hudičeve? Tudi če hodijo še	tako	počasi, bi že morali biti tukaj! Prisluhnil	A
Sama tišina. In	tako	napeta tišina, da je segel v žep in potipal	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani