Kaj ni bilo na tej kratki poti veliko luči, veliko lepote, veliko sladkosti - in vse to ugašeno, kakor potopljeno v črno močvirje? Če je mogoče, da se tako zgodi, če je grenak in trpek celo spominsam: ali je bila vsa tista lepota zlagana, vsa tista sladkost le opojna prevara, tista luč le dimast plamen iz noči? Ali so le sence resnične in večne in je vse drugo le gola domišljija, le samoopajanje?