nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Velika maša/Črtice 1915-1918, poved v sobesedilu:
Hodil je, kakor da bi bil prelomljen v pasu; ob enem koraku je vrgel život sunkoma vznak, ob drugem ga je prevrnil globoko prédse; tako je dospel do klopi, sopeč in poten; v obraz je bil razoran, siv in star, čeprav so pravili, da mu ni dosti čez trideset. Za njim jih je vstalo, se jih je iz temé prikazalo še nekaj, mnogo ne; vsi pa so bili, kakor on: spačen in strašen spomin na življenje, ki je nekoč bilo. Ob bergli je poskakoval čokat človek, pust in temnogled, kakor da je bil okusil neznano krivico, ki ji s svojo kovaško pestjó ne more do živega; enorok starec je vodil mladega slepca, oba sta hodila počasi, s plazečimi se koraki in povešeno glavo, kakor da še zmerom trudoma premišljujeta nekaj, kar se do konca nikoli ne dá premisliti; s trepetajočimi nogami je priplezal iz globočine starec‐mladenič, ki se je mrzlično tresel po vsem životu, šklepetal z zobmi, potrepetaval z lici in pomežikaval z očmi, ki so begale blodno brez cilja; nekoč, v enem
samem hipu, je bila groznica planila nanj in mu ni izpustila več ne telesa, ne duše.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani