spomin (1.001-1.100)

mirno pravil, le včasi se mu je poznalo, da mu	spomin	te ali one reči čutila zbuja, katera težko kroti	A
spoštoval svojo mater, kakor ta spoštuje njen	spomin?	Koliko globokejšo, nežnejšo čut ima ta človek	A
in mislil. Ta pisma sem nosil s seboj kakor	spomin	svoje matere. Očeta iskati mi ni bilo mar.	A
Kaj takega je človeku na stare dni prijeten	spomin	mladih, divjih let.« Naposled je vendar tudi	A
Srečen nisem bil.	Spomin	moje prve žene, katero sem v nadlogi pustil	A
informacije pak so bile proč; ali ga je zapustil	spomin	ali si ni upal več govoriti, molčal je.Tako	A
iti proč, pozabiti, kvečjemu nesti s seboj lep	spomin	na prijetne ure.Tedaj pak mu je bila strašna	A
Kakov bode konec? Kakov	spomin	na tole ped zemlje? Ali bosta dosegla ono vsakdanje	A
ravno s to posodo ubit, da mu je torej svet	spomin,	ki ne sme v tuje roke priti. »Stojte!« kričal	A
Bodi srečen, Boga ne pozabi, golida naj ti bo	spomin	na očeta, na mater in name ‒ na Golido, kakor	A
nekatero krat domislil njega, dasiravno je bil ta	spomin	malo grenak. Ker je otroke imel in ženo, spoznal	A
svetega Ahacija dan kakor obletnico in večni	spomin	one zmage, zaradi katere je imela Kranjska s	A
prišel mrtvi gospod kakor strašilo pred oči in	spomin	njunega medsebnega hudodelstva jima pač ni mogel	A
stare žené, vem, da jih z leti popusti tudi	spomin,	da so pozabljive in se iz svojih mladostnih	A
boju in krvi. Leta leteča izbrišejo mladeniču	spomin	na otročje čase.Divji mladi janičar se ni več	A
stran 56 . / enih in istih razmerah, ki nam	spomin	oživljajo in ponavljajo, verjamemo toliko laže	A
mrtvega, in drugi tebe, živega; otrokom za	spomin,	so rekli. Volkun, lezi!«	A
Sedaj mi je dobro.« Pa je takoj šinil žalosten	spomin	na njen obraz: »Popoldne sem pa mislila, da	A
Rotijin Tevž. Tevž je res vsem majericam kupil	spomin	na semenj pri Sveti Ani, le na najmlajšo je	A
iz malega kruhka, katerega ji je dal Marko za	spomin.	Pa semnja še ni bilo konec.	A
ga ni pripeljal sam, drugi so ga, otrokom za	spomin	na očeta, ki se je bil povozil. Noč je bila	A
mol . /\ .. stran 389 . \/ čala. Marko pa je v	spomin	Volkunu pristavil: »Zvest prijatelj mi je bil	A
čisto, pripravljen je pred sodnika stopiti.	Spomin	drugih reči mu navdaja bridkosti in mu teži	A
seveda se ni motil, zakaj imel je čudovito dober	spomin:	med sto dolžniki je vedel, koliko ima ta ali	A
ne dá bridkosti kaliti veselja in ako utopi	spomin	tega, kar utegne priti grenkega, saj - grenkobe	A
samo tebe na svetu.« Ta misel ženici zbudi	spomin	na njene zgodaj pomrle otroke in tiho začne	A
prišla tvoja zadnja ura!« . / . / stran 19 . /	Spomin	in pamet me zapustita in več dni sem ležal,	A
priliki. Zato te opominjam, mladenič, zapiši si v	spomin	Vodnikove besede, ki pravi, da ti je »Slovencu	A
bil njega obraz in oči ubral in še zdaj, ko me	spomin	zavoljo starosti že zelo zapušča, pomnim še	A
bila pa prešla, tega ne vem že več. Stari	spomin	moj je že nezvest, ne domislim se zdaj tega	A
mu že ni treba tako. Tu pomaga domišljija,	spomin.	« Tako je bilo z Bitičem dolgo, več let ‒ ‒	A
graščakinje, in potem zopet se mu je vsiljeval	spomin	na Milico in njene temne oči in njen nedolžni	A
vsakega v socialnem oziru. Nocoj pa mu je še	spomin	na dogodek pri ribnjaku polnil dušo in nosil	A
peres ‒ vse križem mi je sililo v roke. Dober	spomin	mi je skoro največ pomagal, da sem takoj vedel	A
katero je držal pred nekoliko dnevi v svoji,	spomin	na Elzin smehljaj, na nje pogled in pa ta močni	A
gledal predse. Pa to ni bila vest, to ni bil več	spomin	na nekdanjo ljubo: na oknu sta duhteli v kozarcu	A
izkustva: nehote bi se mu bil moral vriniti	spomin	na mačko, ki ima onemoglo miš pred seboj ter	A
mi hoteli dati eno rožico iz vašega šopa za	spomin,	prosim, prav lepo prosim ‒« Elza ni vedela,	A
»Čudno! Vi imate vendar boljši	spomin	za krasotice nego marsikdo drugi,« šali se Boleška	A
zahvaliti se vam, gospod doktor, za prijazni	spomin,	« dejala je mehko, kakor je le ona znala s svojim	A
drevoredni ‒ celo stari oče njegov se mu je vsilil v	spomin	s pripovedkami svojimi o »božji poti v Kelmorajn	A
umaknil mehkemu, tožnemu. Kako živo mu je stopil v	spomin	oni krasni popoldan, ko sta se sprehajala s	A
ločila sva se ‒ ločila sem se od vas tako, da me	spomin	na to boli in peče, odkar se je ono zgodilo	A
da je treba kar najslovesneje praznovati ta	spomin.	Njega besede niso padale na kamnita tla, zakaj	A
trenutku navzlic vsej razburjenosti prešinil	spomin,	da ga časih ona Julka res zanima in morda bolj	A
Pavel?« zašepetal je in potem so se mu silili v	spomin	razni dogodki, o katerih še ni premišljal: prvo	A
nikdar umel, ne čutil, a sedaj - sedaj mu rasto v	spomin	- bujno in košato kakor koprive ob senčnatem	A
malokdo bi se jih spominjal. Čemu pa še ta	spomin!	Slika na moji steni je ostala; ona pa, katero	A
Nejevoljen vrnil se je Kosan. Mnogokrat obšel ga je	spomin	onega sprehoda in tudi pozneje, ko je lepi uspeh	A
pa se čudim, da ima gospod Gernau tako slab	spomin,	da celo navadno svetno damo, s katero je bil	A
jezdecu ni mogel nihče očitati, da ima slab	spomin	za ‒ ženski spol; če o spominu glede drugih	A
Ne morete grešiti.« »Hvala vam, kontesa; kot	spomin	na današnje usodepolno jutro pa mi pustite rožico	A
nekoč poredno primerjali Cirki ‒ jaz imam dober	spomin	za take komplimente ‒ in varujte se, kadar napoči	A
»O, gospod Rogulin, morda imam jaz boljši	spomin	za to, kar obljubim, nego vi.Dejali ste, da	A
istini le nekoliko; kajti od te minute naprej mi	spomin	na vas ne bode kalil nobenega trenutka več.	A
njenega govora. Potem pa so mu ko blisk šinile v	spomin	besede Andrejeve, ko mu je dejal: »Ne hodite	A
dozdevalo. Nehote pa se mu je nekajkrat vsilil	spomin	o dveh mokrih očesih in na mehak glas, ki je	A
oskrbnikovih prsih je kipelo in težko je sopel. Pa	spomin	na novost Mejačevo in preudarek, da bi to le	A
spremljevale njegovo bolezen, mučil ga je le malokdaj	spomin	na grofico.Prihajala mu je misel, da mora vse	A
je vrnil v svoj dom. Nehote se mu je vrival	spomin	na dolgo vrsto prijetnih in burnih dni, katere	A
je z roko preko oči, kakor bi hotel zbrisati	spomin,	ter stopil k steni in pozvonil. »Pokliči mi	A
stric! Takov strašen sum je težil toliko let	spomin	nate in na tvoje ime ter pokopal vso tvojo srečo	A
Ana?« Naenkrat, nehote mu je prišlo to ime v	spomin;	sam si ni vedel vzroka zanj.Zganil se je za	A
Rogulina v srcu, prevladal je vendar bridki	spomin	na nekdanjost in na Selskega.Pregovorila in	A
oglasila so se vsa njena čutila zoper isto in	spomin	na brata in njegovo krvavo, skrivnostno smrt	A
svojega ‒ strica. Odpustite, da vam vsiljujem ta	spomin!	« Stara kontesa ga je srpo pogledovala in njem	A
za suho, staro roko; »kontesa, ne, ne tako!	Spomin	na to, kar sem vam danes na novo prinesel pred	A
sem vam danes na novo prinesel pred oči, ta	spomin	vam ne sme biti grenek ni pekoč.Sedaj je vse	A
si more hraniti na tako bolest ‒ svet, blag	spomin!	« V zadnjih njegovih besedah je zadonel po tihem	A
in ihteča poleg njega, kako ga je spremljeval	spomin	nanjo po vseh njegovih potih in kako ga je silil	A
Ko bi mogel človek tako hoditi.« To je bil	spomin	iz pastirskih let. Nem sem šel zraven njega	A
je, a koder vzraste, očara velikanski krog in	spomin	nanjo se hrani zvesto v teku mnogih let. Rodi	A
bo dobro godilo,« tedaj je našega Marka prvi	spomin	na njegov današnji beg z doma prav neprijetno	A
trenutek zopet prvotna jeza, a za njo silijo mu v	spomin	vsi dogodljaji, katere je bil gledal v sanjah	A
krčmar malo nejevoljno ter stopi k vratom. »	Spomin,	Miklavž, spomin je bil to!Umrl bo, umrl!«	A
nejevoljno ter stopi k vratom. »Spomin, Miklavž,	spomin	je bil to!Umrl bo, umrl!«	A
ukazala je Urša, »Saj sem vedela ‒ to je bil prej	spomin	‒ spomin ‒ in po gospoda tudi nismo poslali	A
Urša, »Saj sem vedela ‒ to je bil prej spomin ‒	spomin	‒ in po gospoda tudi nismo poslali!« A kmalu	A
to pismo in mi ga vrne ‒ a premislil se je;	spomin	na minule dni mu je zavezal jezik. Tega moža	A
Zato vam sezam prijateljski v roko. V	spomin	pa vzemite tole urico, katero sem ravnokar dobil	A
prirodnega humorja; končno pa nam je bil tvoj	spomin	svarilen zgled, kako se ne zlorabljaj dijaška	A
njegova ‒ in to je tudi nekaj ... Obhajal ga je mili	spomin	na prijetna leta dijaškega življenja in živo	A
slovečega mojega alkimista. Posrebam jih, vid in	spomin	se mi ojačita in skoro spoznam, da sem na prostoru	A
ki obeta, da Samoradova podoba počasi zakrije	spomin	na bledega moža. Prav veselo so dovolili Samoradu	A
beda se vrne v podvojeni strahoti. Sedaj imajo	spomin	na eno vrsto srečnih dni; potlej bi imeli spomin	A
spomin na eno vrsto srečnih dni; potlej bi imeli	spomin	na dvojno táko vrsto in končno bi trpeli podvojeno	A
naj ta list sprejme v plačilo za vino in v	spomin	na rojaka od Save. Roka roko umije.	A
palače, da si zopet obude . / . / stran 124 . /	spomin	‒ oh, tožni spomin! kako so živeli nekdaj, ko	A
obude . / . / stran 124 . / spomin ‒ oh, tožni	spomin!	kako so živeli nekdaj, ko jim je sijala živa	A
zadavi. Ampak meni je ostal sled ali morda samo	spomin	nekdanjih vrlin in loti se me vsaj enkrat na	A
naroda pa sem ostal kakor nekakov strašilen	spomin,	kakor knjiga v knjižnici, pisana v pozabljenem	A
vzeto mu je staro ime in siloma je zatrt celo	spomin	na slovenski narod.Nikoli bi ne bil verjel in	A
Slovencu, morda poslednja. Teci mi ta požir v	spomin	na vse rojake, ki so daleč tu okoli domovali	A
končno imeniten učenjak, ker sem imel dober	spomin	in spretne roke za učenost svojega učenika.	A
azijskega duha. Vi pa ste zgolj senca in prazen	spomin,	kakor vsa slava nekdanjih evropskih gospodarjev	A
um pa deluje tako, kakor da sta opešala ves	spomin	na tvojo nekdanjo zavest in vsa razsodnost.	A
pokušata z ljubeznivimi besedami zdramiti njega	spomin.	Iz njiju besed nas morebiti zanimlje jedva tole	A
doma pa sem malone pokvaril tudi to tolščo.	Spomin	sem imel izvrsten, pametoval sem malone vse	A
so mi bili drugi učitelji, ki so hvalili moj	spomin,	neutrujeno mojo marljivost in vednost, ki presega	A
duh, in ne trpinči me! Beži, beži, nesrečni	spomin!	« »Ne beži sam pred seboj,« povzame tujec sočutno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani